V zadnjem desetletju, še posebej pa po razglasitvi zaporedja človeškega genoma v letu 2000, je gorišče raziskav usmerjeno v določanje vloge genov pri fizioloških procesih, kar pa je sila zapleten proces. Zaradi številčnosti genov in številčnosti interakcij med produkti genov je namreč težko opredeliti fiziološko vlogo posameznemu genu v normalnih in patoloških razmerah v celici predvsem zato, ker je celica poskusno izredno težko dostopen objekt. Raziskave naše skupine so usmerjene prav v študij funkcije posamezne celice. Gorišče razsikav je usmerjeno v študij fuzije membrane mešičkov s plazmalemo. Ta mehanizem je univerzalno prisoten v evkariontskih celicah, a razmeroma slabo poznan. V zadnjem petletnem obdobju smo s poskusi na različnih tipih celic testirali v preteklosti sprejeto hipotezo, da je mehanizem fuzije mešička organiziran v celici sekvenčno. Kopica podatkov v literaturi se s to hipotezo ni skladala. Rezultati našega dela so v prid mehanizmu uravnavane fuzije mešičkov s plazmalemo, kjer obstaja več t.i. funkcionalnih modulov fuzije membrane mešička s plazmalemo. Obstoj takih mehanizmov omogoči diferencirano izločanje vsebine mešičkov iz celice, kjer je lahko vsak mehanizem pod lastnim signalnim nadzorom. To področje raziskav (molekularna celična fiziologija) ponekod imenujejo fiziološka genetika (Physiological-Functional Genetics). Študije na ravni posamezne celice so prav posebnega pomena, saj so celice sestavni del organizma in praviloma nosilec fizioloških in patoloških procesov. Zato je ključnega pomena za razumevanje številnih patoloških procesov prav razumevanje vloge specifičnih beljakovin na ravni posamezne celice. Napredek na tem področju pa je odvisen tudi od ravni razvoja tehnologij, ki sodijo v visoko tehnologijo. Uporaba visokih tehnologij pa je po svoje tudi omejujoč dejavnik, saj se raziskovalci raje odločajo za delo na področju raziskav, ki so eksperimentalno manj zahtevne. To znanstveno manj popularno področje pa nudi tudi velike konkurenčne možnosti.