Razumevanje mehanizmov uravnave konjugacije je ključno za izdelavo strategij s pomočjo katerih bomo lahko preprečili oz. omejili širjenje determinant rezistence proti antibiotikom in determinant virulence. Rezultati naših raziskav uravnave konjugacije plazmida pRK100 so razkrili vpletenost treh pomembnih globalnih regulatorjev CRP, H-NS in Lrp. Naši izsledki tudi kažejo, da so plazmidi pomemben dejavnik horizontalne mobilnosti otokov patogenosti in s tem prispevajo k razvoju patogenih sevov kakor tudi novih vrst bakterij. Pojasnitev povezave med vezavo/prenosom toksičnih snovi in sočasni povečani občutljivosti celic za detergente pri transporterjih kot sta Bcr in P-glikoprotein nam morda ponuja orožje v boju proti rakastim celicam, rezistentnim proti kemoterapevtikom. Razkritje eksportnega mehanizma, ki ga posredujejo proteini Bcr, je pomemben pogoj pri bodočih biokemijskih modifikacijah bacitracina ali podobnih peptidov, da bi dobili antibiotike z večjo učinkovitostjo in manj stranskih učinkov. Variabilnost dejavnikov virulence je pogosta pri molekulah, ki jih prepoznava imunski sistem (npr. fimbrije). Variabilnost toksinskih genov je izredno redka in C. difficile je najbolje opisani primer, tako na molekularnem kot na biokemijskem nivoju. Poznavanje vaiabilnosti je pomembno pri razvoju metod za nadzorovanje in preprečevanje nalezljivih bolezni. Ker je C. difficile najpomembnejši povzročitelj bolnišničnih črevesnih infekcij v razvitem svetu, je razvoj cepiva ena od prioritet v raziskavah in za ta razvoj bodo uporabni naši rezultati o razširjenosti določenih tipov sevov. Prav tako so nova spoznanja o tretjem, do sedaj malo znanem toksinu, binarnem toksinu, pomembna za nadaljnji razvoj diagnostike. Do nedavnega je veljalo, da skrajnostna okolja naseljujejo le prokariontski, večinoma nekultivabilni mikroorganizmi, in sicer določeni rodovi in vrste arhej in evbakterij. Glive so bile v takih skrajnostnih naravnih okoljih kot so izjemno slane vode solin ali pa skrajno hladno Arktično okolje neznane. V vodah Sečoveljskih solin, ki so služile kot modelno okolje, smo kot prvi odkrili prisotnost ekstremofilnih gliv. Z različnimi metodami smo jih izolirali, opisali njihovo populacijsko dinamiko in večino s pomočjo klasičnih, biokemijskih in molekularnih metod identificirali. Ugotovili smo, da med aktivno populacijo gliv lahko uvrščamo halofilne črne kvasovke Hortaea werneckii, Phaeotheca triangularis, Trimmatostroma salinum in pa halotolerantno Aureobasidium pullulans. Glive, ki smo jih sprva odkrili in opisali v Sečoveljskih solinah, smo kasneje izolirali tudi iz izjemno slanih voda solin in slanih jezer na treh celinah (Španija, Portugalska, Izrael, Namibija, Dominikanska republika, ZDA) in tako dokazali, da so v teh okoljih globalno prisotne. Med opisanimi glivami je bilo najdenih najmanj deset novih za znanost, za določene redke glive pa smo odkrili ustrezne ekološke niše. Na ravni taksonomije, filogenije in ekologije smo glavno pozornost namenili halofilnim črnim kvasovkam. Kot modelni organizem za proučevanje določenih prilagoditev na fiziološkem in molekularnem nivoju pa smo izbrali glivo Hortaea werneckii. .