Poglavje analizira vprašanje legitimnosti v kaznovanju na splošno, zajema pa tudi elemente, ki jih je mogoče aplicirati na neformalno in formalno kaznovanje otrok v šolskem sistemu. Vprašanje legitimnosti kaznovanja na eni strani zajema filozofsko-etično komponento, torej vprašanje imanentne legitimnosti sistema, na drugi strani pa zaznavno komponento, torej vprašanje dojete legitimnosti sistema. Prav slednja je za vzgojno ukrepanje v šolskem sistemu izjemnega pomena, saj razumevanje in sprejemanje vzgojnega ukrepa predstavljata predpostavko, na podlagi katere je sploh lahko vzgojni ukrep učinkovit.
COBISS.SI-ID: 3137002
Avtor članka analizira idejo o pozitivni generalni prevenciji, ki si je danes v številnih kazenskopravnih sistemih, zlasti v germanskem krogu, izborila status vodilne kaznovalne teorije. Izraz pozitivna generalna prevencija se uporablja kot krovni pojem za različne učinke kaznovanja (utrjevanje zaupanja v pravni red, moralno-pedagoško učinkovanje, zadovoljitev in pomiritev javnosti), ki naj bi na dolgi rok preprečevali kriminaliteto. Glavna hipoteza članka je, da je učinkovitost pozitivne generalne prevencije relativno omejena. To hipotezo avtor preverja v povezavi s teorijo o preventivnih učinkih nevednosti in s pregledom empiričnih raziskav. V sklepu pokaže, da je pozitivna generalna prevencija učinkovita na ravni ˝vse ali nič˝ (s popolno odpravo sankcioniranja bi bilo kriminalitete nesporno več), preventivni učinki poostritve kaznovanja so zelo omejeni. Posebna težava pozitivne generalne prevencije je, da hitro postane univerzalen in relativno cenen retorični pripomoček za nove inkriminacije, zviševanje zagroženih kazni in strožjo kaznovalno politiko ali pa za apologijo kazenskega prava, kakršno pač je. Avtor analizira pogled na kaznovanje, ki skuša povezati utilitaristične in ekspresivne funkcije kazni. Takšno razumevanje kaznovanja ne zadeva le kazenskega pravosodja, temveč se nanaša na kazen kot družbeno institucijo. Avtor pokaže, da je pozitivna generalna prevencija v zadnjem času pridobila naklonjenost kot ideja, domnevno naprednejša od negativne generalne prevencije. Hkrati pa opozarja na pasti, povezane z njenim nekritičnim sprejemanjem, zlasti nevarnost, da pozitivna generalna prevencija postane apologetski pripomoček za upravičevanje družbenih norm, kakršne pač so.
COBISS.SI-ID: 1908046
Poglavje podrobno analizira mladoletniško kazensko pravo v Sloveniji, ki je nato skozi druga poglavja primerjano s tujimi sistemi. Otroci, ki vstopajo v sistem mladoletniškega kazenskega prava predstavljajo najtežavnejši del populacije, njihovi problemi pa pogosto izvirajo in se odražajo v akademski in socialni uspešnosti v šolah. Knjiga je nova izdaja ene najbolj znanih primerjalnih študij o mladoletniški kriminaliteti in predstavlja enega temeljnih virov za študij te tematike.
COBISS.SI-ID: 1962574
Ustava RS prepoveduje vsakršno spodbujanje k vsakršni neenakopravnosti in vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni (63. člen), kar se v kaznovalni zakonodaji odraža ne le v inkriminaciji, ki varuje javni red in mir (297. člen Kazenskega zakonika, KZ-1), kar imenujemo sovražni govor v ožjem kazenskopravnem pomenu, temveč še nekatera kazniva dejanja iz poglavij o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime, kaznivih dejanjih zoper življenje in telo ter zoper človekove pravice in svoboščine. Izraža pa se tudi v prekrških, povezanih z diskriminatorno motivacijo storilcev. Prispevek po umestitvi tujerodnega pojma »sovražni govor« v slovensko kontinentalno kaznovalno pravo prikaže zglede za obstoječo inkriminacijo iz 297. člena KZ-1. Slovenski zakonodajalec je uporabil vse možnosti iz Okvirnega sklepa 2008/913/JHA, da bi se v čim večji meri zaščitila pravica do svobode izražanja in ozko definiral sovražni govor v ožjem kazenskopravnem pomenu. Sklene, da ozko definicijo sovražnega govora v ožjem kazenskopravnem pomenu spremlja v RS pravno in faktično napačno tolmačenje te določbe v praksi, kar vodi v neustavni položaj in kršitve 63. člena Ustave RS.
COBISS.SI-ID: 1972814
Medvrstniško nasilje se pojavlja v vseh šolah. Dosedanje raziskave obsega tega pojava v Sloveniji kažejo, da je trpinčenih okoli 20 % otrok, medtem ko je do vrstnikov nasilnih približno 9 % otrok. Dejavniki medvrstniškega nasilja so številni, in to tako individualni kot tudi socialni. Med slednjimi je tudi nasilje v družini. Mnogo študij dokazuje povezavo med otrokovim doživljanjem nasilja v družini in povzročanjem nasilja vrstnikom. To povezavo smo dokazali tudi v raziskavi, v katero smo zajeli 271 učencev od 6. do 9. razreda in pri kateri smo uporabili tri vprašalnike: 1) Lestvico agresivnosti za učence in dijake (AG-UD), 2) vprašalnik Družina in 3) Lestvico medvrstniškega nasilja v šoli (LMNŠ). Potrdili smo, da otroci, ki poročajo o doživljanju nasilja v družini, verjetneje vrstnikom uničujejo stvari, jim grozijo, razširjajo govorice po svetovnem spletu, uničujejo prijateljstva, udarijo ali brcnejo vrstnika in ga prisilijo v neko dejanje. Rezultati kažejo tudi, da bolj ko učenci poročajo o tem, da se člani njihove družine razumejo in več časa preživijo skupaj, manj o poročajo o svojem agresivnem vedenju. Sklenemo lahko, da je pri oblikovanju programov za obravnavo medvrstniškega nasilja nujno razumevanje, kako šolsko in družinsko življenje skupaj oblikujeta identiteto povzročitelja nasilja.
COBISS.SI-ID: 3500266