Ilhan Inan (2012) v svoji knjigi o Radovednosti zagovarja naslednje teze: (i) vsakemu vprašanju, ki ga zastavimo iz radovednosti, ustreza termin (določni opis), ki je za spraševalca neostenziven (njegova referenca je neznana) in edinstveno določa nek predmet; (ii) zadostitev radovednosti je v ugotovitvi, da nek predmet sodi pod nek pojem. Ta model v glavnem pokriva radovednost kot iskanje empiričnega predmetnega spoznanja. V članku opozarjam na druge tipe radovednosti in drugačne modele njene zadostitve: iskanje pojasnitev in razumevanja ter »meta-radovednost« – radovednost glede najboljše reprezentacije in iskanje konceptualizacije določenega problema.
COBISS.SI-ID: 22980872
V članku obravnavam Sosino stališče o intuitivnem vedenju. Strinjam se s Soso, da so prepričanja dobrih raziskovalcev tipično tudi refleksivno upravičena, ne le na ravni prvega reda. Sosa prepričljivo zagovarja stališče, da refleksivno upravičenje, v presoji zanesljivosti izvorne sposobnosti, vključuje sposobnosti, ki se razlikujejo od tiste, ki je vodila do prepričanja. Presegati mora upravičevalce iste vrste kot so tisti takojšnjega prvega reda, če naj razširi krog upravičenja (in s s tem izogne vicioznosri), zato je holistična in koherentistična. Toda potem se zdi, da bi refleksivno upravičenje apriornih prepričanj moralo vključevati empirični razmislek o zanesljivosti intuicij in sklepanj. Zato tipično kombinira elemente aposteriori, s čimer prispeva k refleksivnemu zaupanju v apriorne sposobnosti. Sosino lastno stališče o upravičenju drugega reda se zato bolj sklada z aposterioristi.
COBISS.SI-ID: 22021896
Članek na osnovi zadnjih nevrofizioloških raziskav zavrača fizikalizem in dispozicionalizem kot prava pristopa k reševanju problema barvnega realizma. Fizikalizem obravnava barvo kot pristno lastnost predmetov, tj. odsevni profil, dispozicionalizem pa razume subjekte, predmete in svetlobo kot nujne elemente realizacije barve. Najprej na kratko predstavi zgodovinski razvoj teorije barve, pri čemer se osredotoča na dispozicionalizem, ki barvo jemlje kot stvarno entiteto sveta, potem pa predstavi še problem barvnega realizma s poudarkom na ugovorih fizikalizmu in dispozicionalizmu. Po opisu nevrofizioloških mehanizmov, ki so podlaga vidnega izkustva barve, in s pomočjo konkretnih rezultatov praktičnih nevrofizioloških eksperimentov, članek na koncu dokazuje, da v luči novega fiziološkega ugovora niti fizikalistična niti katerakoli dispozicionalistična teorija barve ne predstavlja verodostojnega pogleda na naravo barve.
COBISS.SI-ID: 512600376