Cilji: Opredelitev ocene učinkov biološkega zdravila rituksimab (RTX) na kožo in pljučno fibrozo pri bolnikih s sistemsko sklerozo (SSc) kot del evropskega kohorta za sklerodermo (Trial and Research (EUSTAR)) in uporabe »nested case-control« strategije. Metode: Merila za vključitev so bila izpolnjena po »American College of Rheumatology« klasifikacijskih kriterijih za SSc, zdravljenjem z RTX in dostopnosti nadaljnjih podatkov. Bolniki zdravljeni z RTX so usklajeni s kontrolno skupino iz baze EUSTAR nezdravljenih z RTX. Usklajeni parametri za kožo / pljučno fibrozo so bili spremljani s spremenjeno »Rodnan« oceno kože (mRSS), forsirano vitalno kapaciteto (FVC), s spremljanjem trajanja bolezni, podtipa skleroderme in imunosupresivnim ko-zdravljenjem. Primarna analiza je vključevala modificiran mRSS med izhodiščnim ter nadaljnjim, v skupini RTX v primerjavi s kontrolno skupino. Sekundarne analize so vključevale spremembe FVC in varnostne ukrepe. Rezultati: Vključeno je bilo 63 bolnikov, zdravljenih z RTX. Analiza primerjave bolnikov s hujšo obliko SSc je pokazala, da so bile spremembe mRSS večje v skupini RTX kot pri kontrolni skupini (N = 25;% 24,0% 5,2% vs% 7,7% 4,3%; p = 0,03). Poleg tega je bila pri bolnikih zdravljenih z RTX, FVC močno zmanjšana ob spremljanju v primerjavi z izhodiščnim stanjem (26,6% 1,4 vs 20,3% 1,8; p = 0,0001). Poleg tega je pri bolnikih z intersticijsko pljučno boleznijo, RTX bistveno preprečil nadaljnje upadanje FVC v primerjavi z ustreznimi kontrolnimi (N = 9; 0,4% 4,4% v primerjavi z % 7,7% 3,6%; p = 0,02). Varnostni ukrepi so pokazali dober profil, skladen s prejšnjimi raziskavami v avtoimunskih revmatičnih bolezni. Sklepi: Primerjava RTX zdravljenih bolnikov v primerjavi z nezdravljenimi v EUSTAR kohorti je pokazala izboljšanje fibroze kože in preprečevanje poslabšanja pljučne fibroze, kar podpira terapevtski koncept zaviranja B celic v SSc.
COBISS.SI-ID: 32114137
Titanium in njegove zlitine so ene izmed najbolj uporabnih materialov v medicinskih pripomočkih zaradi njihovih ustreznih lastnosti, in kar je najpomembnejše, visoke odpornosti proti koroziji ter s specifično kombinacijo moči in biokompatibilnosti. Da bi še izboljšali biokompatibilnost titanijevih površin, se najprej osredotočamo na opredelitev topografije titanijevega dioksida (TiO2) nanocevk (NTs) z elektrokemijsko anodizacijo. Potencial zeta za NTs je pokazal negativno vrednost in potrdil soglasje med izmerjeno in teoretično predvideno odvisnost zeta-potenciala na razlicne koncentracije soli, pri čemer se je absolutna vrednost zeta-potenciala zmanjšala z naraščajočimi koncentracijami soli. Raziskovali smo vezavo različnih plazemskih proteinov z različnimi velikostmi in nabojem z uporabo testa bicinhoninične kisline in imunofluorescenčne mikroskopije. Rezultati so pokazali, učinkovito in sorazmerno višjo vezavo beljakovin na NTs pri 100 nm premera (v primerjavi z 50 ali 15 nm premera). Pokazali smo dozni učinek serumskega amiloida A, proteina, ki se veže na NTS. Ti rezultati in teoretični izračuni skupne razpoložljive površine za vezavo proteinov kažejo, da je na voljo največja površina za vezavo proteinov pri 100 nm NTs (tudi glede na dolžino NTs), z zmanjševanjem površine za 50 in 15 nm NTs. Sedanje preiskave bodo vplivale na povečanje vezavne sposobnosti biomedicinskih naprav v telesu, kar vodi k večji trajnosti biomedicinskih naprav.
COBISS.SI-ID: 28395303
Cilj. Ugotoviti razširjenost in klinično asociacijo med fosfatidilserinsko odvisnih protrombinskih protiteles (aPS/PT) pri bolnikih z zapleti v nosečnosti, pomembnih pri antifosfolipidnim sindromom (APS). Materiali in metode. Dvesto enajst bolnikov z anamnezo (a) tri ali več zaporednih splavov pred 10. tednom nosečnosti (WG) (n = 64), (b) smrt morfološko normalnega plodu preko 10. tedna (n = 72), (c ) prezgodnjega poroda morfološko normalnega novorojenčka pred 34. tednom zaradi eklampsija, preeklampsije in placentne insuficience (n = 33) in (d) najmanj treh zaporednih nepojasnjenih splavov pred 10. tednom (n = 42). Serume bolnic smo analizirali za lupus antikoagulant (LA), anti-kardiolipinska (aCL), anti-beta2-glikoproteina I (anti-beta2GPI) in aPS/PT protitelesa. Rezultati. 41/169 (24,3%) bolnic je bilo pozitivnih vsaj na en izmerjeni aPL. Največja razširjenost je bila za aPS/PT in aCL (13,0% in 12,4%), nato za LA (7,7%) in anti-beta2GPI (7,1%). 11/169 bolnic je imelo APS-povezane porodniške manifestacije in aPS/PT. 17,8% bolnic je bilo pozitivnih na LA ali aCL in/ali anti-beta2GPI; vendar pa, ko prištejemo rezultate aPS/PT, lahko dodatno evaluiramo 7% bolnic za APS. Zaključek. aPS/PT so povezana s ponavljajočimi zgodnjimi ali poznimi splavi in prezgodnjim porodom, ne glede na druge aPL.
COBISS.SI-ID: 31904729
Vnetje pri sistemski sklerozi (SSc) je pomembno, a malo raziskano v zgodnjih fazah bolezni. Cilj naših raziskav je bil določiti sistemske nivoje, klinične korelacije in biološke učinke akutno faznega proteina serumskega amiloida A (SAA), pokazatelja vnetja pri bolnikih z SSc. Nivoje SAA v krvnem obtoku smo določili z multipleks testi v serumih 129 SSc bolnikov in 98 zdravih kontrol. Analizirali smo korelacijo med nivoji SAA in kliničnimi ter laboratorijskimi parametri bolezni. Učinke SAA na človekovih pljučnih fibroblastih smo preučevali ex vivo. Elevirane nivoje SAA smo našli v 25% SSc bolnikov, z najvišjimi nivoji pri tistih v zgodnji fazi bolezni in z razpršeno kožno vpletenostjo. Pomembne negativne korelacije SAA so bile ugotovljeno v povezavi z prisilno vitalno kapaciteto in difuzijsko kapaciteto za ogljikov monoksid. Bolniki s povišanim SAA so imeli večjo dispnejo in pogostejšo intersticijsko boleznijo pljuč, ter slabše ocene izzidov bolnika pri samoporočanju. Inkubacija z rekombinantnim SAA dozno inducira stimulacijo IL-6 in IL-8 v normalnih pljučnih fibroblastih v kulturi. Koncentracije vnetnega markerja SAA so bile prav tako zvišane pri bolnikih z zgodnjim razpršenim SSc, in so povezane s pljučno udeležbo. V pljučnih fibroblastov SAA deluje kot neposredna spodbuda za povečano proizvodnjo citokinov. Te ugotovitve kažejo, da je sistemsko vnetje pri SSc lahko povezano z udeležbo pljuč in SAA lahko služi kot potencialni biomarker za ta zaplet.
COBISS.SI-ID: 31899609
Ta študija je raziskovala ohranitev druge izbire bioloških zdravil (bDMARDs) pri bolnikih z revmatoidnim artritisom, ki niso bili odzivni na svoj prvi zaviralec (TNF-alfa inhibitor). Podatki so bili pridobljeni iz slovenskega registra (BioRx.si) 15. decembra 2012. Osnovne karakteristike bolnikov smo primerjali med drugotne TNFi in ne-TNFi zdravili in potencialne faktorje vpliva (confounders) smo identificirali s pomočjo binarne logistične regresije. Razlika v zadrževanju zdravil je bila ocenjena z metodo Kaplan-Meier in inverznih Cox proporcionalnih tveganj modelov regresije (Cox model). Dvesto osemintrideset od 688 bolnikov, ki so prejeli TNFi kot prvo biološko zdravilo so zamenjali zdravilo za drugega biološkega: 130 na drugo linijo TNFi in 108 za bodisi rituksimab (31,5%) ali tocilizumab (68,5%) (ne-TNFi). Aktivnost bolezni v začetku druge linije bDMARD in ustavitev prve linije TNFi bodisi zaradi pomanjkanja učinkovitosti ali izgube učinkovitosti, so bili opredeljeni kot potencialni faktorji vpliva (confounders). Zdi se, da je statistično značilno zadržanje prednost ne-TNFi zdravil nad drugo linijo TNFi (log rang test, p% =% 0,000). Ta prednost se ohrani tudi po upoštevanju možnega vpliva »confounders«, ki je bil preizkušen s prilagojenim Cox modelom inverzne-verjetnosti [razmerje ogroženosti (HR) 4.39; 95% interval zaupanja (CI) 2,62% 8,01, p% (% 0,001]. Po neuspehu prve linije TNFi, je bolj verjetno, da predčasno neuspe tudi TNFi druge linije, kot pa ne-TNFi zdravilo.
COBISS.SI-ID: 32177625