Izhodišča. Podatkov o poteku in izidu zgodnje evropske lymske nevroborelioze je malo. Metode. V raziskavo smo vključili 77 bolnikov (38 moških in 39 žensk, mediana starost 52 let) z bolečim meningoradikulitisom (Bannwarthovim sindromom); potek in izid bolezni smo sledili 1 leto. Rezultati. Trajanje nevroloških simptomov pred diagnozo je bilo 30 (interkvartilni razpon 14–50) dni. Najbolj pogosti simptomi/znaki so bili: radikularna bolečina (100%), motnje spanja (75,3%), erythema migrans (59,7%), glavoboli (46,8%), utrujenost (44,2%), izčrpanost (39%), parestezije (32,5%), okvara obraznega živca po perifernem tipu (36,4%), meningitisni znaki (19,5%) in pareze (7,8%). Pregled možganske tekočine je pokazal lymfocitno/monocitno pleocitozo, zvišano koncentracijo beljakovin in intratekalno sintezo borelijskih IgM in IgG protiteles pri 100%, 81,1%, 63% in 88,7% bolnikih. Borelije (pretežno Borrelia garinii ) smo osamili iz možganske tekočine, kože in/ali krvi pri 15,6%, 40,6% in 2,7% bolnikov. Pri 87.8% bolnikov je bil izid po 14-dnevnem zdravljenju s ceftriaksonom ugoden. Tri mesece po prvem pregledu se je koncentracija levkocitov v možganski tekočini pri vseh bolnikih znižala, vendar je 23,3% bolnikov še imelo pleocitozo ()10×106 levkocitov/L). Z modelom, ki je vključeval ugotovitve pred in ob koncu 14-dnevnega zdravljenja z antibiotiki, je bilo mogoče predvideti neugoden izid 6 in 12 mesecev po zdravljenju. Zaključki. Naši bolniki so imeli pred uvedbo zdravljenja manj nevroloških zapletov (ohromitev obraznega živca po perifernem tipu, pareze) kot bolniki, o katerih so poročali pred desetletji, kar je najbrž posledica zgodnejše prepoznave in antibiotičnega zdravljenja. Neugodne izide bolezni, ki so bili redki, je dobro napovedovalo vztrajanje simptomov 14 dni po začetku antibiotičnega zdravljenja.
COBISS.SI-ID: 32671193
Izhodišča. Podatki o poteku in izidu borelijskega limfocitoma (BL) so nepopolni. Metode. V raziskavo smo vključili 144 odraslih bolnikov (75 žensk, 69 moških; mediana starost 49 let), ki smo jim postavili diagnozo BL v obdobju 1986 in 2014. Potek in izid bolezni smo sledili 1 leto. Rezultati. 106 bolnikov (73,6%) je imelo limfocitom na prsih, 27 (18,8%) na uhlju, 11 (7,6%) na drugih delih telesa. BL je pred diagnozo trajal 27 dni (interkvartilni razpon 9–68 dni). Sočasen erythema migrans je bil viden pri 104/144 bolnikov (72,2%), druge objektivne manifestacije lymske borelioze (LB) pa pri 11 (7,6%) bolnikih. Serumska borelijska IgM in/ali IgG protitelesa so bila prisotna pri 72 bolnikih (50%). Borelije smo iz BL izolirali pri 14 od 42 bolnikov (33,3%), ki niso prejemali antibiotikov pred biopsijo kože. Od 13 tipiziranih borelijskih sevov jih je11 pripadalo B. afzelii, 1 B. garinii 1 in 1 B. bissettii. Mediana trajanja BL po začetku antibiotičnega zdravljenja je bila 21 (10-30) dni; trajanje je bilo daljše pri starejših bolnikih, pri tistih z daljšim trajanjem BL pred zdravljenjem in pri tistih, ki so imeli znake razširjene LB. Zdravljenje je bilo neuspešno pri 14/144 bolnikov (9,7%). Bolniki z znaki ali simptomi diseminirane LB pred začetkom zdravljenja so imeli skoraj 4-krat večjo verjetnost za neuspeh zdravljenja (95% interval zaupanja 1,22–13,07) kot tisti brez takšnih simptomov. Vsi ti bolniki so imeli Po ponovnem zdravljenju z antibiotiki je bil izid bolezni pri vseh teh bolnikih odličen. Sklepi. BL je redek klinični znak zgodnje lokalizirane LB. 14-dnevno zdravljenje z antibiotiki, ki se uporabljajo za erythema migrans, je učinkovito.
COBISS.SI-ID: 3097260
Primerjali smo izolate Borrelia burgdorferi sensu stricto, pridobljene iz kože bolnikov z erythema migrans v Evropi in ZDA glede na genotip, klinične znake okužbe in vnetni potencial. Analiza zunanje površinske beljakovine C in multilokusno sekveniranje sta pokazala, da se genotipi sevov v Evropi in ZDA razlikujejo. Klinični znaki okužbe z B. burgdorferi v Sloveniji so bili razmeroma blagi in bolj podobni okužbi z B. afzelii in B. garinii (dvema drugima borelijskima vrstama, ki povzročata lymsko boreliozo v Evropi), medtem ko so bili ameriški sevi B. burgdorferi povezani s hujšo boleznijo. Sevi B. burgdorferi iz ZDA so pri stimulaciji mononuklearnih celic periferne krvi sprožili večje izločanje citokinov in kemokinov, povezanih z prirojenimi in Th1 pridobljenimi imunskimi odzivi, evropski sevi pa večje s Th17 povezane odzive. Evropski in ameriški sevi iste borelijske vrste (B. burgdorferi) predstavljajo različne klonske linije, ki se razlikujejo v virulenci in vnetnih potencialih.
COBISS.SI-ID: 32594393
Lymsko boreliozo povzroča spiroheta Borrelia burgdorferi sensu lato, ki je za gojenje zahtevna bakterija, saj se počasi podvaja in zahteva posebne pogoje za rast. Osamitev borelij iz kliničnega materiala je zlati standard za mikrobiološko diagnostiko borelijske okužbe. Pomembna dejavnika, ki vplivata na rast borelij in vitro, sta temperatura inkubacije in število borelij v vzorcu. Namen raziskave je bil oceniti vpliv petih različnih temperaturah na rast in preživetje 31 različnih sevov borelij in ugotoviti vpliv različnih količin zasajenih borelij na rast pri različnih temperaturah. Borelije smo kultivirali v gojišču MKP; začetno in končno število spirohet smo določili z mikroskopijo v temnem polju z uporabo Neubauerjeve komore. Rast borelij smo ocenili s končnim številom celic/ml po treh dneh inkubacije. Vse tri berelijske vrste so najbolje rastle pri 33° C, slabše pri 37, 28 in 23° C, pri 4° C pa rasti nismo zaznali (p (0,05). V primerjavi z drugima dvema borelijskima vrstama je bila rast B. afzelii šibkejša pri 23, 28, 33 in 37° C (p (0,05), med rastjo B. garinii in B. burgdorferi sensu stricto pri 28, 33 in 37° C pa ni bilo statistično značilnih razlik (p )0,05). Količina zasajenih borelij je statistično značilno vplivala na rast vseh treh borelijskih vrst na vseh testiranih temperaturah, razen pri 4° C.
COBISS.SI-ID: 32700889
Lymska borelioza je bolezen, ki jo prenašajo klopi in se večinoma pojavlja v zmernih območjih severne poloble. V Severni Ameriki jo skoraj izključno povzroča bakterija Borrelia burgdorferi, v Evropi in Aziji pa večinoma Borrelia afzelii ali Borrelia garinii. Lymska borelioza se običajno začne s spremembami na koži, erythema migrans (začetno obdobje bolezni). Če erythema migrans ne zdravimo, lahko pride do širjenja okužbe, kar se največkrat pokaže s prizadetostjo živčevja (2. faza bolezni) in ji lahko sledi kasna oblika bolezni, v Severni Ameriki predvsem artritis, v Evropi kronični atrofični akrodermatitis (3. faza bolezni). Bolezen se lahko predstavi s katerim koli od omenjenih kliničnih znakov. V poteku okužbe bakterije potujejo skozi tkiva gostitelja in se pritrdijo na določene celice. Lahko se izognejo imunskemu delovanju, vendar na koncu prirojeni in pridobljeni imunski odzivi borelije praviloma uničijo, zaradi česar vnetne manifestacije okužbe prenehajo. Z izjemo erythema migrans, za katerega zadostuje klinična prepoznava, temelji diagnoza lymske borelioze na prisotnosti značilnih kliničnih znakov in na serološki potrditvi borelijske okužbe. Vse bolezenske znake je običajno mogoče uspešno zdraviti z ustreznimi antibiotiki, vendar pri nekaterih bolnikih ostanejo posledice. Preprečevanje lymske borelioze temelji predvsem na izogibanju vbodom klopov ter na osebnih zaščitnih ukrepih.
COBISS.SI-ID: 3402668