V prospektivni študiji smo ocenili vpliv kirurške dekompresije (SD) in fiksacije v 8 urah v primerjavi z 8-24 ur po poškodbi na nevrološko okrevanje po travmatski poškodbi vratne hrbtenjače (tSCI) pri bolnikih, operiranih v UKC Ljubljana, Slovenija. V raziskavo so bili vključeni samo bolniki, ki smo jih po lestvici okvare (AIS) ameriškega združenja za poškodbo hrbtenice (ASIA) ocenili s stopnjo od A do C in ki so imeli z MRI-potrjeno kompresijo hrbtenjače. Primarni izid je bila sprememba AIS razreda v 6-mesečnem spremljanju. Od 48 vključenih bolnikov, je 22 bolnikov, ki so bili operirani v 8 urah (skupina 8 h) in 20 bolnikov, ki so bili operirani med 8 in 24 ur (skupina 8-24 h) po poškodbi zaključilo raziskavo. Ob sprejemu ni bilo statistično značilnih razlik v AIS razredu med raziskovalnima skupinama. Po 6-mesečnem spremljanju smo izboljšanje za najmanj dva AIS razreda ugotovili pri 45,5% bolnikov v skupini 8 ur in pri 10% bolnikov v skupini 8-24 h (p = 0,017). Mediana izboljšanja rezultata motoričnega dela ASIA je bila v skupini 8h 38,5 (10,0-61,0) in v skupini 8-24h 15,0 (8,8-34,0) (p = 0,0468). V multivariatni analizi, prilagojeni za predoperativni AIS razred in stopnjo kompresije hrbteničnega kanala, so bili obeti za izboljšanje za vsaj dva razreda AIS vsaj 106% večji pri bolnikih v skupini 8 h kot pri bolnikih v skupini 8-24 h (razmerje obetov = 11,08, p = 0,004). V stopnji perioperativnih zapletov, pljučnic, številu dni na ventilatorju in smrtnosti med skupinama ni bilo statistično značilnih razlik. Naši rezultati kažejo, da imajo bolniki z tSCI s SD v 8 urah po poškodbi boljši nevrološki izid kot bolniki s SD 8-24 ur po poškodbi.
COBISS.SI-ID: 32159705
Trend živčnih protez za selektivno stimulacijo živcev pri terapijah z električno stimulacijo je usmerjen k enovitemu sistemu z velikim številom delovnih elektrod pri čemer vsaka od njih ali selektivno stimulira živčno tkivo ali zajema živčne odgovore. Pričujoči članek obravnava elektrokemijske in elektrofiziološke lastnosti platinastih delovnih elektrod znotraj devetindevetdeset elektrodne stimulacijske živčne objemke za selektivno stimulacijo in zajemanje s perifernih živcev osredotočeni na živec vagus. Elektrokemijske lastnosti so bile raziskane "in vitro" z uporabo tehnike elektrokemijske impedančne spektroskopije. Ekvivalentno nadomestno vezje prehoda med delovno elektrodo in živčnim tkivom je bilo pridobljeno iz rezultatov elektrokemijske impedančne spektroskopije in simulacije v časovni domeni ob uporabi realnega stimulacijskega impulza. Elektrofiziološke lastnosti prostorske selektivnosti in selektivnosti stimulacije živca vagusa prašiča glede na vlakna, pa so bile testirana na izoliranem vratnem prašičjem živcu vagusu in za referenco še na karotidni arteriji. V ta namen so bili kvazitrapezni tokovni simulacijski impulzi preko izbrane skupine treh elektrod dovedeni na segment živca in na segment arterije. Oba, skupina treh elektrod kot tudi stimulacijski impulz sta bila konfigurirana tako, da bi stimulirala pretežno vlakna B in v čim manjši meri vlakna A. Rezultati elektrokemijske impedančne spektroskopije so razkrili prevlado kapacitivnega prenosa naboja, kar je tudi zaželjena lastnost. Testiranje elektrofizioloških lastnosti je nakazalo potencialne vrednosti parametrov stimulacijskih impulzov pri katerih je v odgovoru živca prišlo do rahlega povečanja prispevka vlaken B in rahlega zmanjšanja prispevka vlaken A. Dognanja študije so pokazala, da so rezultati impedančne spektroskopije in ekvivalentnega nadomestnega vezja prehoda med delovno elektrodo in živčnim tkivom uporabni pri razvoju stimulacijskih elektrod.
COBISS.SI-ID: 32253657
Proteostaza je skupno ime za presnovne poti, ki uravnavajo sintezo, zvijanje, transport in degradacijo beljakovin v celici. Ključna procesa, ki uravnavata normalni potek proteostaze sta celični odziv na nepravilno zvite proteine in makroavtofagija. Alzheimerjeva, Parkinsonska in prionske bolezni so proteinopatije, ki se kažejo kot nevrodegenerativne bolezni. Pri razvoju Alzheimerjeve in Parkinsonse bolezni so pomembne tako motnje makroavtofagije kot motnje celičnega odziva na nepravilno zvite proteine. Pri razvoju prionskih bolezni pa je motena samo makroavtofagija. Razumevanje procesov makroavtofagije in odziva na nepravilno zvite proteine prispeva k razvoju novih zdravil, ki bi lahko uravnavala oba celična procesa in tako prispevala k zdravljenju omenjenih nevrodegenerativnih bolezni.
COBISS.SI-ID: 32400601