V preglednem članku v elitni kemijski reviji smo opisali, kako lipidne membrane vplivajo na mehanizem nastanka pore. Tudi s pomočjo naših raziskav smo ugotovili, da lipidne membrane vplivajo na vezavo proteinov, ki tvorijo pore, njihovo oligomerizacijo in vstavitev v lipidne membrane.
COBISS.SI-ID: 5833754
Nevretenčarski citolizin lizenin je član aerolizinske družine toksinov, ki tvorijo pore v membranah, in vsebuje veliko predstavnikov iz patogenih bakterij. V tej raziskavi smo določili kristalno zgradbo lizeninske pore in na osnovi tega kot prvi predlagali mehanizem sestavljanja pore. Lizeninsko poro sestavlja devet monomerov, ki doživijo veliko konformacijsko spremembo, kar polovice molekule, pri prehodu iz topne oblike v membransko. Pora ima obliko β-sodčka in je ∼10 nm dolga in 1.6-2.5 nm široka. Lizeninska pora nima dodatnih luminalnih prostorov, kot jih zasledimo v drugih toksinskih porah. S pomočjo analize na osnovi mutageneze ter mikroskopije na atomsko silo, smo še dodatno lahko izdelali model mehanizma nastanka pore. Izsledki naših razsikav so pomembni za splošno razumevanje nastanka por tudi ostalih članov aerolizinske družine, ki v veliko primerih igrajo vlogo kot ključni bakterijski virulenčni faktorji.
COBISS.SI-ID: 5905690
Z metodo HS-AFM smo pokazali, kako potekajo poškodbe lipidnih membran, ki jih povzroči listeriolizin O. Ugotovili smo, da listeriolizin O tvori predvsem loke (arke) in ne zaokrožene pore. Do poškodb membran prihaja tudi z združevanjem lokov tako, da nastanejo večje lezije, ki bi omogočile tudi prehod bakterij preko lipidnih membran fagolizosoma.
COBISS.SI-ID: 5906458
Pokazali smo, da listeriolizin O lahko tvori pore pri različnih pH vrednostih, kar je fiziološko pomembno. Pokazali smo tudi, da na mehanizem tvorbe por vpliva pH, pore pa se sčasoma lahko tudi zlivajo v večje oligomerne komplekse.
COBISS.SI-ID: 5679642
Zunajcelični vezikli ('Extracellular vesicles', EVs) so membranski vezikli, ki jih proizvajajo celice in jih sproščajo v mikro-okolje. Skoraj vse vrste celic sproščajo EVs, ki omogočajo ciljano medcelično komunikacijo, tako v normalnih fizioloških razmerah, kot v patofizioloških razmerah. EVs vsebujejo tudi molekule, ki so specifične za določen tip celic, zato so EVs primerni za biomarkerje pri različnih boleznih. Poleg tega so bili EVs iz določenih vrst celic uporabljeni kot terapevtska sredstva v imunski terapiji, pri poskusnih cepivih, v regenerativni medicini in kot dostavno sredstvo učinkovin. Izjemno hitro razvijajoče področje EVs bo bistveno vplivalo na področje biomedicine v prihodnosti. V tem preglednem članku je predstavljen velik potencial EVs za področje diagnostike in področje terapevtike v nanomedicini.
COBISS.SI-ID: 5001579