Endometrioza se pojavlja pri 35 do 50 % neplodnih bolnic in do 10 % vseh žensk v rodni dobi. Trenutno diagnosticiranje minimalne in blage oblike endometrioze poteka le invazivno z laparoskopijo, zato je razvoj molekularnih označevalcev primernih za neinvazivno diagnostiko nujen. V letu 2010 je May s sodelavci sistematično pregledal področje biomarkerjev endometrioze. V zadnjih treh letih pa je razvoj globalnih metodoloških pristopov, tako imenovanih “omik”, omogočil identifikacijo številnih novih molekularnih označevalcev endometrioze, ki v preglednih objavah še niso zajeti. V tem preglednem članku so predstavljeni različni pristopi iskanja molekularnih označevalcev endometrioze ter označevalci z najboljšimi diagnostičnimi karakteristikami identificirani v zadnjih treh letih. Sledi ocena trenutnega stanja na področju diagnostičnih označevalcev endometrioze ter ocena možnosti njihovega prenosa v kliniko.
COBISS.SI-ID: 31203545
Endometrioza je ginekološka bolezen, za katero so značilni nespecifični simptomi. Čeprav so do sedaj proučevali že več kot 100 potencialnih biokemijskih označevalcev krvi in/ali peritonealni tekočini, trenutno ni klinčno ustreznih neinvazivnih možnosti diagnostike endometrioze. Identifikacija nabora biokemijskih označevalcev, ki bo omogočal neinvazivno diagnostiko tako predstavlja pomemben cilj vrste skupin, ki delujejo na tem raziskovalnem področju. V okviru naše študije smo proučevali koncentracije 16 citokinov in drugih sekretornih proteinov v serumu in peritonealni tekočini 58 bolnic z ovarijsko endometriozo (preiskovanke) in 40 zdravih žensk, ki so se odločile za sterilizacijo ali bolnic z benignimi cistami jajčnikov (kontrolne osebe). Uporabili smo pristop Luminex tehnologije in metode ELISA. V serumu bolnic smo izmerili statistično značilno višje koncentracije glikodelina-A, v peritonealni tekočini pa statistično značilno višje koncentracije glikodelina-A, IL-6 in IL-8 ter nižje koncentracije leptina. Diagnostični model za serum je vključeval razmerje koncentracij leptin/glikodelin-A in razmerje fikolin 2/glikodelin-A, diagnostični model za peritonealno tekočino pa je vključeval razmerje koncentracij biglikan/leptin, RANTES/IL-6 in fikolin2/glikodelin-A ter IL-8 na mg skupnih proteinov v kombinaciji s starostjo. Diagnostična modela sta tako prepoznala bolnice z endometriozo z relativno visoko občutljivostjo (72.5% do 84.2%), specifičnostjo (78.4% do 91.2%) in površino pod krivuljo (AUC)(0.85 do 0.90).
COBISS.SI-ID: 31891673
Endometriozo definiramo kot prisotnost endometrijskih žlez in strome zunaj maternice, v različnih predelih peritonealne votline. Ocenjujejo, da se bolezen pojavlja pri 10 % žensk v rodni dobi in do 50 % neplodnih žensk. Diagnostični biokemijski označevalci še niso v klinični uporabi, zato je kirurška diagnostika endometrioze še vedno zlati standard. Medikamentozno zdravljenje endometrioze odpravlja simptome bolezni in bolezni ne zdravi, samo kirurško zdravljenje pa ne prepreči ponovitve bolezni. Peritonealna tekočina odraža spremembe v peritonealni votlini bolnic in predstavlja bogat vir informacij o patofizioloških procesih te bolezni. Članek predstavlja pregled vseh molekularnih označevalcev, ki so jih opisali v peritonealni tekočini v zadnjih 5 letih in zaključuje z diskusijo o njihovi možni uporabi za diagnostiko, prognostiko in identifikacijo novih tarč za razvoj zdravil.
COBISS.SI-ID: 31819993
Endometrioza je kompleksna, poligenska in od estrogenov odvisna bolezen, ki se pojavlja pri 6 do 10 % žensk v reproduktivni dobi in 30 do 50 % žensk z neplodnostjo in/ali pelvičnimi bolečinami. Diagnostika endometrioze trenutno poteka le kirurško. Zaradi te invazivne diagnostike lahko pri posameznih bolnicah traja do 11 let do pravilne diagnoze in ustreznega zdravljenja. S pristopom tarčne metabolomike smo iskali biokemijske označevalce v peritonealni tekočini bolnic z endometroizo. Naša “case-control” študiija je vključevala 29 bolnic z ovarijsko endometriozo in 36 zdravih oseb. Z ESI-MS/MS smo določili koncentracije 148 metabolitov, vključujoč acilkarnitine, glicerofosfolipide in sfingolipide. Povezave med koncentracijami posameznih metabolitov med razmerji metabolitov in boleznijo smo ocenili z OR. Z logistično regresijo smo izbrali najboljšo kombinacijo biomarkerjev. Naša študija je razkrila, da so koncentracije 10 metabolitov, karnitinov in acilkarnitinov (C0, C8:1, C6C4:1 DC, C10:1), fosfatidilholinov (PC aa C38:3, PC aa C38:4, PC aa C40:4, PC aa C40:5) in sfingomielinov (SM C16:1, SM C18:1) statistično značilno znižane pri bolnicah, 125 razmerij metabolitov pa je pri bolnicah statistično značilno sprememnjenih. Najboljši diagnostični model je vključeval dve razmerji karnitin / fosfatidilholin (C0/PC ae C36:0) in razmerje med dvema fosfatidilholinoma (PC aa C30:0/PC ae C32:2). Ta model je omogočal ločevanje bolnic z endometriozo z občutljivostjo 82,8%, specifičnostjo 94,4%, z AUC 0,944. Naši rezultati podpirajo pomen karnitinov, fosfatidilholinov in sfingomielinov v patofiziologiji endometrioze in potrjujejo potencial kombinacije posameznih metabolitov kot diagnostičnih označevalcev za »semi-invazivno« diagnostiko.
COBISS.SI-ID: 32502745
Modeli, ki vključujejo koncentracije sfingomielinov in fosfatidilholinov kot diagnostični in prognostični označevalci raka endometrija Pri raku endometrija bi potrebovali biokemijske označevalce za stratifikacijo bolnic pred operacijo, ki bi omogočali bolnici prilagojen obseg operacije in bi zmanjšali zaplete, ki so povezani z radikalnim posegom. Kot potencialne biokemijske označevalce so do sedaj proučevali panele proteinov, amino kislin, encimov in mikro RNA molekul. V času oddaje članka pristopa tarčne metabolomike /lipidomike na področju odkrivanja biokemijskih označevalcev raka endometrija še niso uporabili. Z uporabo ESI-MS-MS smo določili koncentracije 163 metabolitov v 126 vzorcih plazme 61 bolnic z rakom endometrija in 65 kontrolnih oseb. Trije metabolite, fosfatidilholini so bili prisotni v statistično značilno manjši koncentraciji pri bolnicah z rakom endometrija. Določili smo diagnostični model, ki je vključeval razmerje med acilkarnitinom C16 in fosfatidilholinom PCae C40:1, razmerje med prolinom in tirozinom in razmerje med fosfatidilholinoma PCaa C42:0 in PCae C44:5. Ta model je ima dobre diagnostične značilnosti z občutljivostjo 85,25 %, specifičnostjo 69,23 % in AUC 0,837. Vključitev podatka o kajenju je še izboljšal diagnostični model (AUC 0,855). Tudi glavna prognostična kazalca, prisotnost globoke invazije v miometrij in limfovaskularna invazija sta bila povezana s spremembami v koncentracijah metabolitov. Prognostični model, ki je tako vključeval razmerje med hidroksisfingomielinoma SMOH C14:1 in SMOH C24:1, razmerje med fosfatidilholinoma PCaa C40:2 in PCaa C42:6, je imel 81,25% občutljivost in 86.36% specifičnost ter AUC 0,857. Prognostični model za limfovaskularno invazijo je vključeval razmerje med dvema fosfatidilholinoma PCaa C34:4 in PCae C38:3 in razmerje med acilkarnitinom C16:2 in fosfatidilholinom PCaa C38:1 in je imel 88,89% občutljivost in 84.31% specifičnost z AUC 0.935.
COBISS.SI-ID: 33617625