V zadnjih desetletjih je v upravljanju z ekosistemi tekočih voda več pozornosti namenjeno spremenjenosti hidromorfoloških lastnosti, kar poudarja pomembnost razumevanja povezave med hidromorfološkimi značilnostmi in združbami vodnih organizmov. V prispevku smo se ukvarjali s splošnimi vzorci odziva združb bentoških nevretenčarjev na posamezne morfološke značilnosti v naravno pestrih slovenskih vodotokih. Celoten razpon lastnosti kakovosti (RHQ lastnosti) in sprememb rečnih habitatov (RHM lastnosti) smo zajeli glede na Slovenski hidromorfološki sistem. Z regionalnimi pokrajinskimi značilnostmi smo pojasnili relativno nizek delež variabilnosti lastnosti RHQ in RHM, kar nakazuje na neregionalno prisotnost morfoloških lastnosti. Kot najpomembnejše izmed lastnosti RHQ za zgradbo združbe bentoških nevretenčarjev smo ugotovili prevladujoč tok in substrat struge. V primerjavi z lastnostmi RHQ smo za lastnosti RHM ugotovili nizko pojasnjevalno sposobnost. Združba bentoških nevretenčarjev se po naših ugotovitvah manj odziva na sam objekt spremembe kot pa na učinek te spremembe na lastnosti kakovosti rečnih habitatov. Z delitvijo pojasnjene variabilnosti med tri skupine okoljskih spremenljivk smo ugotovili predvsem neodvisne deleže pojasnjene variabilnosti združbe bentoških nevretenčarjev (69 %), najvišje na podlagi regionalnih pokrajinskih značilnosti (30 %) in lastnosti RHQ (31 %). Ker so združbe bentoških nevretenčarjev prilagojene na habitatske razmere pred človekovim vplivom, se lahko različno odzivajo na enake morfološke spremembe v odvisnosti od regionalnih značilnosti. Zato se je lahko uporaba združenega niza podatkov iz različnih regij odrazila v nizki pojasnevalni sposobnosti lastnosti RHM. Naše ugotovitve dajejo splošni okvir za upravljanje z ekosistemi tekočih voda. Za bolj natančno določitev pomembnosti posameznih hidromorfoloških sprememb priporočamo analize na bolj homogenih območjih glede na regionalne pokrajinske značilnosti.
COBISS.SI-ID: 3101263
Dobro poznavanje povezav med naravnimi in spremenjenimi rečnimi habitati ter združbami rečnih organizmov je pomembno, a trenutno nezadostno, za vzpostavitev trajnostnega upravljanja z ekosistemi tekočih voda. V prispevku smo zato primerjali odnos med naravnimi morfološkimi lastnostmi vodotokov in njihovimi spremembami ter združbami bentoških nevretenčarjev v treh evropskih ekoregijah z različnimi naravnimi značilnostmi: Alpe, Panonska nižina in Dinaridi. Morfološke razmere smo ovrednotili s spremenljivkami lastnosti kakovosti (RHQ) in spremenjenosti rečnih habitatov (RHM) glede na Slovenski hidromorfološki sistem in jih povezali z združbami bentoških nevretenčarjev na podlagi multivariatnih analiz. V splošnem smo ugotovili precej večjo pomembnost spremenljivk RHQ v primerjavi s spremenljivkami RHM za oblikovanje zgradbe združb bentoških nevretenčarjev, vendar pa tudi pomembne razlike med ekoregijami. V vseh ekoregijah smo med najpomembnejšimi spremenljivkami ugotovili prevladujoč tok in substrat struge. Poleg teh spremenljivk so za zgradbo združb bentoških nevretenčarjev v Alpah bolj pomembne spremenljivke bregov, medtem ko so v Panonski nižini bolj pomembne razmere v strugi. V Dinaridih je za zgradbo združb pomembna kombinacija spremenljivk bregov in struge. Med spremenljivkami RHM smo v vseh ekoregijah prepoznali pomembnost spremenljivke umetni profili bregov. Enako pojasnjevalno sposobnost smo v Alpah ugotovili še za spremenljivki zastoj vode zaradi jezu in spremembe bregov, medtem ko v Panonski nižini le za spremenljivko umetni material brega in za nobeno od RHM spremenljivk v Dinaridih. Upoštevanje sprememb rečnih habitatov je po naših ugotovitvah sicer pomembno za upravljanje z ekosistemi tekočih voda, vendar bi se morali posvetiti prav lastnostim kakovosti habitatov. Zaradi ugotovljenih razlik med ekoregijami poudarjamo, da je pomemben vsaj regionalen pristop k upravljanju.
COBISS.SI-ID: 3400527
Zaradi dolgotrajnega človekovega delovanja na ekosisteme tekočih voda težko najdemo izvorne razmere, zato se je uveljavila uporaba vodilne slike, s katero opišemo današnje potencialno naravno stanje. Ker regionalne pokrajinske značilnosti delno določajo naravne lastnosti rečnih habitatov in združb organizmov na lokalni ravni, smo predvidevali, da se bodo regionalno razlikovale tudi vodilne slike. V prispevku smo določili vodilne slike štirih glavnih regij: alpske, nižinske, mediteranske in kraške z obravnavo habitatskih lastnosti vodotokov v štirih glavnih evropskih ekoregijah: Alpe, Panonska nižina, Submediteran in Dinaridi. Za določitev vodilne slike smo uporabili le tiste habitatske lastnosti, ki so se že pokazale kot ekološko pomembne. Ugotovili smo razlike v lastnostih rečnih habitatov med vsemi obravnavanimi regijami. Ob upoštevanju vseh referenčnih mest smo največji gradient ugotovili za lastnosti rečnih habitatov, ki so tesno povezane z dinamiko vodnega toka in plavin. Za te lastnosti smo ugotovili največje razlike med alpskimi in nižinskimi vodotoki, po drugi strani pa podobnosti med mediteranskimi in alpskimi vodotoki ter med kraškimi in nižinskimi vodotoki. Pomemben gradient smo ugotovili tudi na podlagi lastnosti obrežne in vodne vegetacije, za katere smo najvišje vrednosti opazili za alpske in mediteranske vodotoke ter nižje v kraških ali nižinskih vodotokih. Vendar pa preprosta zgradba vegetacije, ki jo lahko razberemo iz naših rezultatov, lahko ni reprezentativna slika naravnih razmer, zato je treba biti previden pri uporabi zaključkov za te lastnosti. V prispevku smo predlagali prvi korak k določitvi vodilne slike vodotokov v štirih glavnih regijah. Na podlagi opažene raznolikosti nekaterih lastnosti rečnih habitatov znotraj posameznih regij predlagamo nadaljne raziskave na ožjih skupinah vodotokov. Ne glede na to pa so prepoznane podobnosti in razlike med regijami v ekološko pomembnih lastnostih rečnih habitatov lahko vodilo za bolj trajnostno in stroškovno učinkovito upravljanje z ekosistemi tekočih voda.
COBISS.SI-ID: 7024481