Na področju onkologije se nenehno raziskuje nove tarče in pristope zdravljenja za žilno ciljano delovanje. Endoglin, ko-receptor za transformirajoči rastni faktor β (TGF-β), je znana tarča, katere utišanje z uporabo tehnologije RNA-interference z vektorji še ni bilo raziskano. V naši študiji smo zato pripravili plazmidno DNA, ki kodira shRNA proti endoglinu, in uporabili genski elektroprenos kot dostavni sistem za določitev protitumorskega in žilno ciljanega delovanja. In vitro in in vivo dobljeni rezultati dokazujejo žilno ciljano delovanje po utišanju endoglina. Žilno ciljano delovanje po utišanju endoglina je posledica dveh neodvisnih učinkov: antiangiogenega in žilno razdiralnega učinka. To so najprej potrdili in vitro rezultati; predvsem z manjšanjem proliferacije in sposobnosti tvorjenja kapilaram podobnih struktur endotelijskih celic. Pri TS/A mišjem adenokarcinomu dojke, katerega tumorske celice ne izražajo endoglina, pa smo opazili zmanjšano rast tumorjev in število žil. Z uporabo intravitalne mikroskopije za spremljanje rastočih tumorjev v modelu dorzalnega okna smo opazili hitro uničenje obstoječih aktiviranih žil na mestu injiciranja tumorskih celic in zaostanek v rasti tumorjev, kot posledica obeh, žilno razdiralnega in antiangiogenega učinka. Rezultati naše študije dokazujejo, da je endoglin primerna tarča za zdravljenje raka, in podpirajo nadaljnji razvoj dostave shRNA s plazmidno DNA, ki omogoča dolgotrajnejši protitumorski učinek, še posebej v kombinaciji z drugimi načini zdravljenja.
COBISS.SI-ID: 2010235
Žilno tarčne terapije, ki tarčijo specifične označevalce endotelijskih celic, so obetujoč pristop k zdravljenju raka. Med te tarče sodi tudi endoglin, koreceptor transformirajočega rastnega faktorja-β (TGF-β), udeležen v proliferacijo, diferenciacijo in migracijo endotelijskih celic. Njegovo specifično, varno in dolgotrajno tarčenje kjub temu ostaja izziv. Zaradi tega, smo v naši študiji ocenili učinkovitost transfekcije, žilno tarčne učinke in terapevtski potencial plazmida, ki s tkivno specifičnim promotorjem za endotelin-1 (ET) (TS plazmid), označevalcem endotelijskih celic, utiša izražanje endoglina in ga primerjali s plazmidom s konstitutivnim promotorjem (CON plazmid), in vitro ter in vivo. In vitro smo na različnih celičnih linijah dokazali tkivno specifičnost TS plazmida ter na endotelijskih celicah 2H11 tudi njegov antiangiogeni potencial, kot zmanjšano sposobnost tvorbe kapilaram podobnih struktur. Na mišjem mamarnem adenokarcinomu TS/A, smo in vivo dokazali dober protitumorski učinek genskega elektroprenosa (GET) obeh plazmidov, na malih, nevaskulariziranih, ter na velikih, dobro ožiljenih tumorjih. Da je ta učinek posledica predvsem žilno tarčne terapije smo dodatno potrdili s histološko analizo tumorjev, kjer smo pri terapevtskima skupinama opazili povišan delež nekroze in zmanjšano število proliferativnih žil. Pri malih, nevaskulariziranih tumorjih je bil protitumorski učinek še bolj izrazit, najverjetneje zaradi obeh žilno tarčnih učinkov, antiangiogenega in žilno razdiralnega. Ta študija nakazuje na potencialno uporabo TS plazmida v genski terapiji raka, saj se je izkazal za enako učinkovitega kot CON plazmid.
COBISS.SI-ID: 2009979
Genska terapija s plazmidom AMEP (antiangiogenic peptid metargidina) se v zadnjem času preučuje kot potencialna tarčna terapija za zdravljenje melanoma, pri čemer se peptid veže na α5β1 in αvβ3 integrina in tako zavre njuno povečano signaliziranje. V naši študiji smo za vnos plazmida uporabili ne-virusni dostavni sistem elektroporacijo. Proučevali smo antiangiogeni in neposredni protitumorski učinek genske terapije na nizko- in visoko- metastatskem modelu melanoma B16. Antiangiogeni učinek in vitro, ki smo ga določili s testom tvorjenja kapilaram podobnih struktur endotelijskih celic, je bil predvsem odvisen od stopnje izražanja mRNA proteina AMEP. Protitumorski učinek po intratumorski genski terapiji in vivo je posledica zmanjšane proliferacije, migracije in invazije melanomskih celic in je odvisen od izražanja integrinov na tumorskih celicah. Pokazali smo tudi zmanjšan metastatski potencial po terapiji. Intramuskularna genska terapija s plazmidom AMEP, s katero bi dosegli sistemsko prisotnost proteina AMEP, ni imela učinka. Ta študija potrjuje naše predhodne in vitro ugotovitve, kjer smo sklepali, da bi stopnja izražanja integrinov na tumorskih celicah lahko služila kot biomarker za protitumorski odgovor integrinsko ciljanih terapij. Stopnja izražanja mRNA proteina AMEP pa bi lahko služila kot napovedni dejavnik za antiangiogeno učinkovitost plazmida AMEP pri zdravljenju melanoma.
COBISS.SI-ID: 1996667