Cilji: Vrednotenje uporabnosti, reproducibilnosti in napovedne vrednosti predlagane dopolnjene Ljubljanske klasifikacije ploščatoceličnih intraepitelijskih sprememb (PIS) sluznice grla. Metode: Šest najuglednejših tujih in trije slovenski patologi za področje glave in vratu so sodelovali pri oceni 38 biopsij sluznice grla; PIS sluznice grla so razvrščali v tri skupine: nizko in visoko rizične PIS ter intraepitelijski karcinom. Pri oceni so uporabili dopolnjene kriterije Ljubljanske klasifikacije. Rezultati: Celotno ujemanje v diagnozah med ocenjevalci je bilo dobro – kapa in utežena kapa ter 95% interval zaupanja so bili 0.75 (0.65–0.84) in 0.80 (0.71–0.87). Posebej so bili ocenjeni rezultati ujemanja diagnoz pri tujih ocenjevalcih – dobro ujemanje, pri domačih pa zelo dobro. Kaplan-Mayerjevi krivulji preživetja sta pokazali statistično značilno razliko (p(0.0001) prehoda v invazivni PK med bolniki z nizko rizičnimi PIS (19/1204, v času od 2-15let) in 30/240 bolniki z visoko rizičnimiPIS v času od 2-26 let. Zaključki: Predlagana modificirana in dopolnjena Ljubljanska klasifikacija PIS sluznice grla ima jasne morfološke kriterije za oceno napovednih skupin. Dopolnjeni morfološki kriteriji klasifikacije so dali boljše rezultate ujemanja v diagnozah kot prejšnje študije; retrospektivno sledenje bolnikov kaže na veliko razliko v prehodu v invazivni PK med bolniki z bolniki z nizko rizičnimi PIS in bolniki svisoko rizičnimi PIS.
COBISS.SI-ID: 31259865
Uvod Poznano je, da sta C1Q in imunoglobulin M (IgM) nefropatiji različici minimalnih sprememb z nefrotskim sindromom (MSNS). Mnogi raziskovalci verjamejo, da ti dve različici govorita za slabo prognozo pri otrocih z MSNS v primerjavi z imunofluorescenčno (IF) negativno različico NSMS. Namen naše študije je bil opredeliti prognostični pomen C1q nefropatije in IgM nefropatije pri otrocih z NSMS. Metode: Petinpetdeset otrok, pri katerih je bila v naši inštituciji opravljena biopsija ledvic v zadnjih 24 letih smo na osnovi IF mikroskopske ugotovitve razvrstili v tri skupine: IF-negativni MSNS (29/55 bolnikov), MsNS z IgM nefropatijo (19/55 bolnikov) in MSNS s C1q nefropatijo (7/55 bolnikov). Primerjali smo klinične značilnosti ob pojavu bolezni, klinični potek in izid ledvične bolezni ob povprečnem spremljanju 16.9 let (minimum 1,0, maksimum 31,1 let). Rezultati Ni bilo statistično značilnih sprememb glede na klinične značilnosti ob pojavu bolezni, klinični potek in izid ledvične bolezni. Otroci z IgM nefropatijo, C1q nefropatijo in IF-negativimi MSNS se klinično niso razlikovali. Zaključki Zaključili smo, da različici C1q nefropatija in IgM nefropatija v primerjavi z IF-negativno različico ne pomenita slabše prognoze pri otrocih z MSNS.
COBISS.SI-ID: 31820761
Povezava med verukoznim karcinomom (VK) glave in vratu in HPV ni jasno opredeljena. Predhodne raziskave o prevalenci so obravnavale predvsem alfa-HPV, malo pa je podatkov o drugih HPV. Naš cilj je bil raziskati prevalenco širokega spektra HPV glave in vratu s pomočjo občutljivih in specifičnih molekularnih metod. Analizirali smo vzorce 30 VC in 30 vzorcev normalnega tkiva, fiksirane v formalinu in vklopljene v parafin. Uporabili smo 6 različnih PCR metod za DNA vsaj 87 tipov HPV družin alfa, beta, gama in mu, in imunohistokemijo za protein p16. Alfa, gama in mu-HPV nismo ugotovili v nobenem vzorcu. Beta-HPV smo našli pri 5/30 VC (16,7 %) in pri 18/30 vzorcih normalnega tkiva (60,0 %): HPV-19, -24 in -36 smo našli v VC, HPV-5, -9, -12, -23, -24, -38, -47, -49 in -96 v normalnem tkivu, pri 2/5 VC in 6/18 vzorcih normalnega tkiva pa HPV tipa nismo uspeli določiti. p16 je bil izražen v nekaterih vzorcih, pogosteje v VC kot v normalnem tkivu, vendar je bila reakcija predvsem citoplazmatska in redko jedrna, obseg pozitivne reakcije pa ni presegal 75 %. Naši rezultati kažejo, da alfa-, gama- in mu-HPV niso povezani z vznikom VC. Beta-HPV DNA v nekaterih VC in normalnem tkivu je lahko odraz kolonizacije, vendar bo potrebno njihov pravi biološki pomen še raziskati.
COBISS.SI-ID: 31862745
Podenote TRPV1 (angl. transient receptor potential vanilloid 1) tvori poli-modalni kationski kanalček odziven na kapsaicin, temperaturo, kislost in endogene metabolite polinasilčenih maščobnih kislin. Izvorno so ga opredelili kot detektor temperature in bolečine v perifernem živčnem sistemu. Izkazalo se je, da je TRPV1 vključen v modulacijo pretoka krvi in aktivno regulacijo osmotskega pritiska, da je pomemben kot nevrotransmiter ter za post-sinaptično vzbujenost nevronov in plastičnost sinaps znotraj živčnega sistema. Poleg osrednje vloge pri nocicepciji, je TRPV1 pomemben pri prenosu signalov in/ali procesiranju drugih senzoričnih modalnosti, vključujoč občutljivost na temperaturo, mehanotransdukcijo in vid. TRPV1 v povezavi z notranjimi kanabinoidnimi signali lahko pripomore k aksonskem transportu ganglijskih celic mrežnice (RGC, iz angl. retinal ganglion cell) in vzbujenosti, sproščanju citokinov iz mikroglialnih celic in regulaciji žilja mrežnice. Prekomerna aktivnost TRPV1 naj bi inducirala citotoksičnost RGC, fiziološka aktivnost TRPV1 pa bi lahko imela nevro-zaščitno delovanje znotraj zapletenega endo-kanabinoidnega signaliziranja mrežnice. V tem preglednem članku smo ocenili trenutne dokaze o lokalizaciji in funkciji kanalčkov TRPV1 znotraj mrežnice sesalcev in raziskali potencialne interakcije nociceptorja z endogenimi agonisti in modulatorji.
COBISS.SI-ID: 31835609
Cilji Opredeliti incidenco histološko potrjenega IgA vaskulitisa (IgAV) pri odrasli slovenski populaciji. Metode Retrospektivni pregled dokumentacije odraslih bolnikov z diagnozo IgAV je bil opravljen na oddelkih za revmatologijo, nefrologijo, infekcijske bolezni in dermatovenerologijo integrirane sekundarne/terciarne univerzitetne bolnice. Da bi se izognili spregledanim primerom, smo upoštevali tudi seznam vseh bolnikov z biopsijsko histološko sliko, skladno z IgAV, z Inštituta za patologijo Univerze v Ljubljani, Slovenija. Izračunali smo letno incidenco histološko dokazanega IgAV. Rezultati Ugotovili smo 81 novih primerov IgAV v obdobju od junija 2010 do junija 2013. Ocenjena letna incidenca IgAV je bila 5,1 na 100.000 odraslih [95% interval zaupanja (CI) 3,4-7,4]; pri moških 6,1 na 100.000 (95% CI 3,9-10,6) in pri ženskah 3,7 na 100.000 (95% CI 1,8-6,8). Zaključki Čeprav smo vključili le histološko potrjene primere IgAV, je bila letna incidenca 5,1 na 100.000 odraslih 3-6 krat večja kot v predhodnih publikacijah.
COBISS.SI-ID: 31617497