Namen: Namen randomizirane kontrolirane študije je bil ugotoviti, ali je z predoperativno ishemično pripravo mogoče preprečiti oziroma omiliti izgubo volumna, moči in funkcije mišice kvadriceps femoris po rekonstrukciji sprednje križne vezi. Metode dela: Dvajset pacientov, izbranih za selektivno artroskopsko rekonstrukcijo sprednje križne vezi z avtolognim hamstring graftom, je v zadnjih desetih dneh pred operativnim posegom izvedlo pet vadbenih enot. Pacienti so bili naključno razdeljeni v dve skupini: ishemično, ki je izvajala izteg kolena z nizkim bremenom in oviranim krvnim pretokom (tlak v manšeti – 150 mm Hg), in v standardno, ki je izvajala enako vadbo brez oviranega pretoka krvi skozi mišico (tlak v manšeti – 20 mm Hg). Volumen mišice kvadriceps femoris (izmerjen z MRI), maksimalna hotena izometrična kontrakcija in razdalja, dosežena v enonožnem počepu z dosegom naprej, so bili ocenjeni pred operacijo ter štiri in dvanajst tednov po posegu. Rezultati: Med vadbenima skupinama ni bilo statistično pomembnih razlik v nobenem izmed spremljanih parametrov tako pred operativnim posegom kot tudi v obeh časovnih točkah po njem. Deficit volumna mišice kvadriceps femoris operirane noge glede na neoperirano se je pri združenih vastusih štiri tedne po operaciji povečal na 20 ±5 % v ishemični skupini in na 23 ±10 % v standardni skupini in je tudi po dvanajstih tednih vztrajal pri 16 ±4 % v ishemični in 20 ±11 % v standardni skupini. Rectus femoris se statistično značilno ni spreminjal. Tudi deficiti navorov, doseženih z maksimalno hoteno izometrično kontrakcijo, so po dvanajstih tednih še vedno znašali 15 ±15 % v ishemični in 22 ±16 % v standardni skupini. V razdaljah, doseženih z globokim počepom, ni bilo statistično značilnih razlik med skupinama. Zaključki: Kratkotrajna predoperativna priprava z ishemično vadbo se ni pokazala kot uspešen preventivni ukrep za preprečitev izgube mišične mase in moči mišice kvadriceps femoris ter upada funkcijskih sposobnosti kolenskega sklepa pri pacientih po rekonstrukciji sprednje križne vezi. Izkazalo se je celo, da so vsi pacienti dosegli podobno raven atrofije in izgube moči kvadricepsa, ne glede na njihov predoperativni mišični status.
B.03 Referat na mednarodni znanstveni konferenci
COBISS.SI-ID: 4937067UVOD: Vadba z zmanjšanim pretokom krvi z aplikacijo napihljivih manšet skozi aktivne mišice (ishemična vadba) se v literaturi uporablja kot alternativa standardni vadbi s težkim bremenom. Za povzročitev žilne okluzije se uporabljajo različne napihljive manšete in sistemi za regulacijo tlaka. Tehnične podrobnosti so slabo opisane, temu tudi optimalni parametri za ishemično vadbo niso znani. Namen te študije je primerjati delovanje dvoprekatne manšete z asimetričnim tlakom (DMAT) in enoprekatne manšete s simetričnim tlakom (EMST) na spodnjih udih v mirovanju in med vadbo. METODE: Novo oblikovana DMAT (širina 14 cm) in EMST (širina 10 cm), sta bili preverjeni na 17 zdravih prostovoljcih (starost 27,3 ± 5,2 let). Učinkovitost manšet v mirovanju smo primerjali na obeh stegnih pri štirih različnih tlakih (120, 160, 200 in 240 mmHg). Izmerili smo obseg stegna in kožno gubo, navor maksimalne hotene izometrične kontrakcije (MIVC) mišice quadriceps, čas izometrične kontrakcije do hotene odpovedi pri 40 % sile MIVC v ishemičnih in kontrolnih pogojih, kardiovaskularne odzive (EKG in arterijski krvni tlak), intenziteto bolečine in spremembe kinetike hemoglobina v mišici vastus lateralis z infrardečim laserskim spektrometrom (NIRS). REZULTATI: Obseg stegna (L=57,3 ± 3,7 cm, D=57,1 ± 3,8 cm) in navor MIVC (L=230 ± 77 Nm, D=233 ± 77 nm) se nista razlikovala med nogama. V mirovanju je intenziteta bolečine pomembno (p=0,03) naraščala z manšetnim tlakom, vendar se med manšetama ni pomembno razlikovala. Opazna je bila pomembna (p=0,009) razlika v hitrosti spremembe koncentracije skupnega hemoglobina med manšetama (v[tHb]=0.028μM/s z DMAT, v[tHb]=0.056μM/s z EMST) pri tlaku 160 mmHg. Čas do hotene odpovedi med izometrično kontrakcijo je bil -11 % krajši (p=0,033) v ishemičnem pogoju, vendar brez razlike med manšetama. Aktivacija in oksigenacija mišice se nista pomembno razlikovali med pogojema in manšetama. ZAKLJUČKI: Iz razlike v v[tHb] sklepamo, da je bila z DMAT arterijska okluzija povzročena že pri manšetnem tlaku ~160 mmHg, medtem ko je bila z EMST dosežena šele pri ~200 mmHg. To kaže, da lahko z novo DMAT ishemijo mišice v mirovanju povzročimo z nižjim tlakom pri enaki intenziteti bolečine kot z EMST. Učinek obeh manšet na oksigenacijo in aktivacijo mišice je bil relativno majhen, kar pripisujemo konstantno povečanem medmišičnem tlaku med izometrično kontrakcijo. V prihodnje bi bilo smiselno proučiti vpliv ishemije med dinamičnimi kontrakcijami.
B.03 Referat na mednarodni znanstveni konferenci
COBISS.SI-ID: 4936811Zmanjšanje zmogljivosti mišic je neizbežna posledica poškodbe, bolezni ali operativnega posega na sklepu. V vseh primerih sta ključna dejavnika 1) atrofija mišice in 2) artrogena mišična inhbicija (AMI), vendar patofiziološki mehanizmi obeh pojavov in njuna interakcija še niso zadovoljivo pojasnjeni. AMI je na višku v prvih nekaj dneh po poškodbi ali operativnem posegu, nato se nekoliko zmanjša in ohranja pri enaki vrednosti cca. 6 mesecev. Šele po tem obdobju se začne postopno zmanjševati do skoraj popolnega okrevanja od 2 do 4 leta po dogodku. Pojav AMI je značilen zlasti za mišico Quadriceps femoris (QF), med tem ko v fleksornih mišicah kolena ni zaznaven. Pomen AMI na oslabelost mišice, zlasti po poškodbah in rekonstrukcijah sprednje križne vezi, ostaja nejasen. Nedavne raziskave namreč kažejo, da je mišična atrofija kljub vsemu precej pomembnejši dejavnik zmanjšanja mišične jakosti kot AMI. Posamezni fizioterapevtski postopki so usmerjeni v zmanjševanje atrofije ali AMI, nekateri tudi obeh hkrati, vendar se mehanizmi delovanja razlikujejo. Njihova učinkovitost je zato odvisna od glavnega vzroka mišične oslabelosti pri vsakem posameznem pacientu. Kadar je primarni vzrok AMI refleksna živčna inhibicija se je za učinkovito izkazala periferna električna in magnetna živčnomišična stimulacija v kombinaciji s hotenimi kontrakcijami. Pred tem je smiselno inhibitorne zaznave iz otečenega sklepa modulirati s krioterapijo, aplikacijo TENS in ponavljajočim gibanjem sklepa v razbremenitvi. Kadar je primarni vzrok AMI v centralni inhbiciji višjih motoričnih centrov lahko izboljšamo aktivacijo mišice QF s transkranialno magnetno stimulacijo motorične skorje, vendar je zaradi tehničnih in ekonomskih omejitev njena klinična uporabnost vprašljiva. Kadar je ključni vzrok mišične oslabelosti atrofija mišice je na voljo precej manj učinkovitih terapevtskih tehnik, saj je standardna vadba proti velikem uporu kontraindicirana. Kot učinkovita alternativa standardni vadbi se je pri zdravih ljudeh izkazala vadba z zmanjšanim pretokom krvi in majhnim uporom (ishemična vadba), saj povzroči primerljivo hipertrofijo in prirast mišične jakosti ter pomembno izboljša vzdržljivost in oksigenacijo mišice QF. Ker atrofija zaradi neaktivnosti v največji meri prizadene prav oksidativna mišična vlakna tip I in pripadajočo kapilarno mrežo, je terapevtski potencial ishemične vadbe velik. Zato se varnost in učinkovitost ishemične vadbe pri različnih patoloških stanjih mišično-skeletnega sistema pospešeno raziskuje.
B.03 Referat na mednarodni znanstveni konferenci
COBISS.SI-ID: 4931179