Zunajcelični vezikli, kot so npr. eksosomi, so zaradi velikega potenciala za uporabo v klinični diagnostiki in terapevtiki, postali izredno zanimivi za širšo znanstveno srenjo. Kljub temu predstavlja natančna karakterizacija velikosti populacije veziklov in njihova kvantifikacija velik izziv, saj zanesljive tehnike še niso razvite. V tej študiji smo postavili metodo za ločevanje eksosomov glede na velikost in njihovo karakterizacijo in kvantifikacijo z ločevanjem s pretočnim sistemom na katerega deluje asimetrični prečni pretok in detekcijo s sipanjem svetlobe pri več kotih in UV detektorjem (AF4/UV-MALS). Izvedli smo tudi analizo neločenih eksosomov z DLS (dinamičnim sipanje svetlobe) in NTA (ang. nanoparticle tracking analysis) tehnikama in sklepali na njihovo obliko, notranjo strukturo in njihovo koncentracijo. Rezultati so pokazali, da imata asimetrični prečni pretok in debelina kanala pomemben vpliv na kvaliteto ločevanja eksosomov, čas fokusiranja pa nima močnega vpliva. Rezultati AF4/UV-MALS in DLS kažejo na prisotnost dveh subpopulacij veziklov, to so večji eksosomi in manjši veziklom podobni partikli, ki so se koeluirali s proteinskimi nečistočami. V primerjavi z DLS in AF4/UV-MALS rezultati, NTA tehnika precenjuje velikost in koncentracijo veziklov pri večji eksosomski populaciji, detektira pa tudi manjšo populacijo veziklov.
COBISS.SI-ID: 5754138
V zadnjem desetletju je bila za zunajcelične vezikle (ZV) predlagana nova vloga kot prenašalci vpleteni v medcelično komunikacijo, tako pri prokariontih, kot pri evkariontih. Sposobni so namreč prenašanja raznolikih bioloških molekul (proteinov, lipidov in nukleinskih kislin), s čimer vplivajo na številne fiziološke in patološke procese v celicah, iz katerih vezikli izvirajo, ter v njihovih tarčnih celicah. Številne študije se osredotočajo na vlogo ZV v različnih patoloških stanjih, kot na primer pri raku ter avtoimunskih boleznih, medtem ko je njihova vloga pri vzdrževanju homeostaze in uravnavanju fizioloških funkcij manj raziskano področje. V tem poročilu predstavljamo celovit pregled trenutnega razumevanja vlog, ki jih imajo ZV pri fizioloških procesih, ki je nastal z zbiranjem znanja akademikov, klinikov in strokovnjakov iz industrije, ki delujejo na področju ZV, iz 27 evropskih držav, ZDA in Avstralije. Ta pregled bo bistvenega pomena tako za raziskovalce, ki že delujejo na tem področju, kot tudi za tiste, ki se bodo na novo spoznali s tem kompleksnim celičnim biološkim sistemom. Zato se bomo v poročilu osredotočili na molekularne vsebine in funkcije ZV v različnih tkivih in telesnih tekočinah, od celičnih sistemov, do organov. Hkrati bomo predstavili tudi fiziološke mehanizme ZV pri bakterijah, nižjih evkariontih in rastlinah, s čimer bomo poudarili enotnost funkcij tega, vedno bolj zanimivega, komunikacijskega sistema.
COBISS.SI-ID: 4864619
Obstojnost latentno okuženih celic v pacientih, ki prejemajo kombinirano antiretrovirusno terapijo (cART) je velika ovira pri izničenju virusa HIV-1. Potreba po strategijah za uničenje teh rezervoarjev je velika in aktivacija izražanja virusnih genov v latentno okuženih celicah je eden izmed načinov, ki veliko obljublja. Inhibitorji bromodomen in ekstraterminalnih (BET) bromodomen (iBET) so molekule, ki so zmožne re-aktivacije latentnih provirusev preko pozitivnega transkripcijskega elongacijskega faktorja b (P-TEFb). V predstavljeni študiji smo preizkusili, kakšna je zmožnost reaktivacije agonistov protein kinaze C (PKC) (prostatin, briostatin-1 in ingenol-B), za katere je znano, da aktivirajo signalno pot NF-κB, kot tudi P-TEFb. Uporabili smo jih posamezno, ali v kombinaciji s snovmi, ki sproščajo P-TEFb (HMBA, BETi (JQ1, I-BET, I-BET151)). Pri tem smo uporabili in vitro HIV-1 post-integracijski model latence, v T-limfoidnih in mieloidnih celičnih linijah. Pokazali smo, da agonisti PKC in snovi, ki sproščajo P-TEFb, aktivirajo latentne viruse in da njihovo kombiniranje vodi do aktivacije izražanja virusa HIV-1 na nivojih virusne mRNA in proteinov. Kombinirano zdravljenje vodi do višje aktivacije P-TEFb in NF-κB, kot uporaba primerljivih posameznih zdravil. V ex vivo celičnih kulturah CD8+ celic, osiromašenih s PBMCs, iz HIV-1 + pacientov, ki so bili zdravljeni s terapijo 35 cART in pri katerih virus ni prisoten v krvi, je bil delež re-aktiviranih kultur po uporabi kombinacije briostatina-1 in JQ1 identičen deležu kultur pozitivne kontrole, ki so bile stimulirane s protitelesi proti CD3+ in CD28. Izrednega pomena je tudi, da je v ex vivo celičnih kulturah mirujočih CD4+ T celic izoliranih iz petnajstih HIV-1+ pacientov, zdravljenih s cART terapijo (virus ni prisoten v krvi), kombinacija briostatina-1 in JQ1 ter ingenola-B in JQ1 povzročila sproščanje infektivnih virusov do stopnje primerljive s tisto pri pozitivni kontroli. Močne učinke kombinacije teh dveh terapij smo opazili že 24 h po stimulaciji. Te rezultati kažejo, da ima kombinacija LRA-ov izredno močne učinke in potrjuje dejstvo, da je sočasna uporaba dveh različnih LRA-ov uporabna strategija za zmanjšanje obsega latentnih rezervoarjev HIV-1.
COBISS.SI-ID: 32539097