V članku opazujemo plazmonski efekt okoli srebrnih nanodelcev v elektrokemijski sončni celici (EKSC). Raztopine srebrovega nitrata v izopropanolu, etilen glikolu ali v TiO2 solu so bile uporabljene za pripravo srebrnih nanodelcev preko celotne porozne TiO2 plasti. Rezultati optičnih meritev so potrdili njihov nastanek že po segrevanju nad 100 °C, kot optimalna pa se je izkazala temperatura 220 °C. Porozne TiO2 plasti s srebrnimi nanodelci so bile preizkušene tudi v EKSC, katerim smo pomerili tokovno-napetostno karakteristiko, kvantni izkoristek in količino vezanega barvila na plast. Rezultati so pokazali povečanje kratkostičnega toka kljub manjši količini vezanega barvila na plasti, kar potrjuje prisotnost plazmonskega efekta. Žal srebrni nanodelci hitro degradirajo ob prisotnosti I3–/I– elektrolita, čeprav so prekriti s tanko TiO2 plastjo ali s poli(4 vinilpiridin) ovojnico.
COBISS.SI-ID: 10430804
V članku je predstavljena uporaba kombiniranega modela realistične rasti plasti z namenom napovedovanja pojava defektnih območij ob depoziciji takoplastnih silicijevih sončnih celic na substrat poljubne hrapavosti. To omogoča zgodnjo izključitev hrapavosti, ki bi močno znižale električne lastnosti celic že v fazi načrtovanja. V kombinaciji s tridimenzionalnimi optičnimi simulacijami tako iščemo hrapavosti, ki močno dvigajo generirani tok celice in obenem ne slabšajo njihovih električnih lastnosti. Model kaže dobro ujemanje z nastanki defektnih območij pri eksperimentu. Rezultat optimizacije periodičnih hrapavosti za primer mikromorfne celice je polkrožna tekstura, ki predvideva 85 % zvišanje generiranega toka spodnje celice pri nespremenjenih električnih lastnostih.
COBISS.SI-ID: 10867540