Damjan Hančič je prišel do presenetljivih spoznanj tako glede obsega nasilja kot tudi števila civilnih žrtev, ki jih je povzročila revolucionarna stran, to se pravi partizanske enote, Varnostno-obveščevalna služba (VOS), Vojska državne varnosti (VDV) in Organizacija za zaščito naroda (OZNA). Že kmalu po začetku vojne leta 1941 se pojavijo prvi primeri revolucionarnega nasilja, tako so npr. 22. julija 1941 na cesti med Tacnom in Šmartnim trije v gozdu skriti komunisti obstrelili slovenskega orožnika Franca Žnidaršiča, kar se je v času komunističnega povojnega režima slavilo kot »Dan vstaje«. Začne se tudi taktika nesmiselnih žrtev, katere posledica je nemški požig vasice Rašica septembra istega leta, na začetku leta 1942 pa uničenje Dražgoš. Avtor ugotavlja, da se je VOS na Gorenjskem zaradi nemškega nasilja organizirala sorazmerno pozno, namreč šele leta 1943, tako da so najprej partizanske enote prevzele obveščevalne in varnostne naloge. Pobile so številne dejanske in namišljene ideološke nasprotnike. Revolucionarno nasilje se je leta 1942 stopnjevalo, posebno pa potem, ko je nemško nasilje nekoliko popustilo, tako da je leta 1944 doseglo svoj medvojni vrhunec. Po koncu vojne se je sicer nasilje nadaljevalo in doseglo svoj absolutni vrhunec, vendar to obdobje ni bilo predmet raziskave, kljub temu pa je avtor na koncu svoje raziskave dodal še seznam medvojnih in povojnih žrtev oborožene protirevolucije na Gorenjskem do sredine poletja 1945. Monografija vsebuje tudi seznam vseh znanih medvojnih civilnih žrtev revolucionarnega nasilja na Gorenjskem in nudi dober pregled žrtev na posameznih območjih. Vsebuje pa tudi prikaz konkretnih primerov, tako npr. umor duhovnika Srečka Hutha oktobra 1943 na poti na Koprivnik, umor industrialca Rada Hribarja in njegove žene Ksenje na gradu Strmol pri Cerkljah začetek januarja 1944, umor predvojnega župana Št. Vida Karla Erjavca junija 1944 in druge. Raziskava temelji na sedaj znanih in dostopnih arhivskih virih, pričevanjih in literaturi, tudi emigrantski. Seveda številke niso dokončne, ker ni izključeno, da se bodo odkrile še dodatne žrtve na podlagi dosedaj neznanih virov. Zelo dragocena so pričevanja, fotzografije, predvsem pa tudi dokumenti v prilogi.
COBISS.SI-ID: 270243072
Maksimilijan Držečnik je bil na krmilu mariborsko-lavantinske škofije v času najhujšega povojnega preganjanja Katoliške cerkve v Sloveniji: od 1946 kot pomožni škof, ki ga oblast ni priznala, po smrti škofa Jožefa Ivana Tomažiča kot apostolski administrator in končno od 1960 kot ordinarij. Študiral je na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru in na Gregoriani v Rimu, kjer je leta 1938 opravill doktorat iz teologije. Bil je kaplan v Ribnici na Pohorju, Celju in Svetinjah, predavatelj moralne filozofije, docent za Staro zavezo in za krščansko filozofijo ter podravnatelj bogoslovnega semenišča. Po okupaciji so ga aprila 1941Nemci aretirali in preko Rajhenburga izgnali na Hrvaško, kjer je bil štiri leta duhovni pomočnik v župniji Visoko pri Novem Marofu v Hrvaškem Zagorju. Po vrnitvi je bil do imenovanja za pomožnega škofa ravnatelj lavantinskega bogoslovja v Ljubljani, predaval pa je tudi na TF.
COBISS.SI-ID: 1277061
Kriteriji za obravnavo vseh totalitarnih pojavov in režimov morajo biti enaki. Med njimi so prevladujoča ideologija, osebni kult diktatorja, enostrankarski sistem, podreditev posameznika skupnosti, enotnost oblasti, ni svobodnih volitev, kršitve človekovih in državljanskih pravic, močna tajna policija, ni svobode medijev, umetnosti in znanosti, taborišča in tajni zapori ter tajni uradni listi, militarizacija družbe, privilegiji vladajočih. Po vseh teh kriterijih je bila Jugoslavija/Slovenija do osamosvojitve, ki je bila hkrati tudi osvoboditev v pravem pomenu besede, totalitarna država. Slovensko totalitarno preteklost je potrebno razdeliti na dve obdobji, prvo, obdobje popolnega brezpravja ter najhujše fizične in psihične represije in drugo, ko se je obličje režima iz taktičnih razlogov nekoliko spremenilo in se je nasilje izvajalo nekoliko bolj prefinjeno.
COBISS.SI-ID: 36167981
Namen prispevka je pravna kvalifikacija zločina, ki se je zgodil v Hudi jami leta 1945, to je zunajsodnega poboja približno 3500 ljudi. V prispevku je v uvodu definiran pravni pojem genocid, povzel mednarodna in domača pravna pravila o genocidu ter analizira genocid nad političnimi skupinami. Skupina ljudi, pobita v Hudi jami, je definirana kot politična skupina. Šlo je za ljudi, ki so bili ubiti zaradi dejanske ali pripisane politične pripadnosti. Storilci in žrtve so namreč imeli diametralno nasprotni svetovno nazorski pogled in pogled na prihodnjo družbeno ureditev. Da je mogoče neko zgodovinsko dejanje opredeliti kot genocid, pa je treba najprej ugotoviti zgodovinska dejstva, kar je naloga zgodovinske stroke, in nato odločiti, ali ugotovljena dejstva ustrezajo opisu iz 2. čl. Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, ki je naloga pravne stroke. Iz zapšisanega lahko povzamemo, da zločin, ki se je zgodil v Hudi jami, ter vse povojne zunajsodne poboje političnih in socialnih skupin na slovenskem ozemlju lahko pravno kvalificiramo kot genocid po veljavnem Kazenskem zakoniku Republike Slovenije.
COBISS.SI-ID: 36168237
Prve reformne procese je pod pritiskom nove politične javnosti izvajala še stara nomenklatura (ustavne spremembe septembra 1989 in prvo spremenjeno volilno zakonodajo konec 1989), po prevzemu oblasti na prvih demokratičnih volitvah pa je temeljite reforme, ki so spremenile značaj sistema vodila in izvajala Demosova oblast. Razen redkih izjem izrazitega pakta (sodelovanja) med obema elitama, ki bi označeval način prehoda v Sloveniji, ni bilo. Mnogokrat ga je stara elita zavirala. V primeru razoroževanja slovenskih oboroženih sil v okviru Teritorialne obrambe pa najnovejši dokumenti dokazujejo svojevrstno kolaboracijo z jugoslovansko vojaško in politično oblastjo. Pravi prelom so bile prve demokratične volitve 1990. Stara elita je do takrat sprejela nekatere reforme, ki so bile rezultat pritiska nastajajoče se slovenske demokratične javnosti. Potem ko je demokratična opozicija prišla na oblast in začela s temeljitimi reformami, pa z njo stara politična elita ni konstruktivno sodelovala. Delni izjemi sta plebiscit in vojna za Slovenijo. Vse bolj pereče je postalo vprašanje, ali naj bo osamosvojitev dejanska ali pa le navidezna. Ključne odločitve v takratnem parlamentu so bile marca in aprila 1991 sprejete izključno z glasovi Demosovih poslancev. Čistega preloma v Sloveniji ni bilo, ker je stara elita izvedla nekatere za nadaljnjo demokratizacijo nujne reforme, pa tudi, ker se je v Sloveniji, gledano v celoti, v različnih družbenih podsistemih zamenjal premajhen del elit. Procesi liberalizacije so soustvarjali politično okolje, v katerem je začela nastajati politična opozicija. Najprej je bila leta 1988 ustanovljena stanovska Slovenska kmečka zveza, nato pa leta 1989 še Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, Slovensko krščansko socialno gibanje, Zeleni Slovenije, Slovenska obrtniška stranka, Slovenska obrtniško-podjetniška stranka in Sivi panterji. Pomembno programsko vlogo pri modernizaciji slovenskega političnega prostora ima Majniška deklaracija, ki je povzela zahteve nastajajoče opozicije o samostojni državi slovenskega naroda, samostojnem odločanju o meddržavnih povezavah, spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, uveljavitvi demokracije in političnega pluralizma ter družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo. Odmevi na Majniško deklaracijo so bili siloviti. Nasproti majniški deklaraciji je stara elita pripravila svojo, t. i. Temeljno listino, ki je še vedno pristajala na jugoslovanski državni okvir in samoupravni socializem. Demos je v svojih glavnih namerah uspel, kljub temu, da ga niso ustrezno obravnavali mediji, ni imel ustrezne zaslombe v gospodarstvu, pa tudi ne v državni upravi in ne v represivnih organih oblasti, razen v slovenski vojski in do neke mere v policiji. Za uspešno izpeljano tranzicijo oziroma bolj popolno in utrjeno demokratizacijo pa mu je zmanjkalo tako časa kot politične moči. Demos je bil glavni akter demokratizacijskih in osamosvojitvenih procesov v Sloveniji. Prve reformne procese je pod pritiskom nove politične javnosti izvajala še stara nomenklatura (ustavne spremembe septembra 1989 in prvo spremenjeno volilno zakonodajo konec 1989), po prevzemu oblasti na prvih demokratičnih volitvah pa je temeljite reforme, ki so spremenile značaj sistema vodila in izvajala Demosova oblast. Razen redkih izjem izrazitega pakta (sodelovanja) med obema elitama, ki bi označeval način prehoda v Sloveniji, ni bilo. Mnogokrat ga je stara elita zavirala. V primeru razoroževanja slovenskih oboroženih sil v okviru Teritorialne obrambe pa najnovejši dokumenti dokazujejo svojevrstno kolaboracijo z jugoslovansko vojaško in politično oblastjo. Pravi prelom so bile prve demokratične volitve 1990. Stara elita je do takrat sprejela nekatere reforme, ki so bile rezultat pritiska nastajajoče se slovenske demokratične javnosti. Potem ko je demokratična opozicija prišla na oblast in začela s temeljitimi reformami, pa z njo stara politična elita ni konstruktivno sodelovala. Del
COBISS.SI-ID: 76805889