Gre za tretjo, razširjeno in prenovljeno izdajo učbenika "Bolezni ledvic", ki vsebuje številna nova poglavja in posodablja stara.
C.02 Uredništvo nacionalne monografije
COBISS.SI-ID: 77338881Ob 30. obletnici peritonealne dialize v Sloveniji je bil organiziran zanimiv simpozij in objavljena knjiga prispevkov.
C.07 Drugo uredništvo
COBISS.SI-ID: 276545280Izhodišča: V pilotni retrospektivni raziskavi smo s primerjavo ultrazvočno - dopplerskih meritev s patohistološkimi izvidi biopsije presajene ledvice ugotovili povezavo med večjo vrednostjo rezistenčnega indeksa (RI) in akutno tubulno nekrozo (ATN) ter večjo vrednostjo razmerja debeline parenhima in dolžine ledvice, ki smo ga poimenovali »parenchyma size index - PSI«, z ATN in akutno zavrnitvijo presajene ledvice. S prospektivno raziskavo smo želeli preveriti opažanja iz retrospektivne raziskave na drugi populaciji bolnikov. Hipoteze: 1. Razmerje debelina parenhima/dolžina ledvice (PSI) je zvečano pri bolnikih z akutno zavrnitveno reakcijo in akutno tubulno nekrozo (ATN). 2. Vrednost rezistenčnega indeksa (RI) je zvečana pri bolnikih z ATN in ne odstopa od povprečne vrednosti pri bolnikih z akutno zavrnitveno reakcijo. 3. Razmerje debelina parenhima/dolžina ledvice (PSI) je zmanjšano pri bolnikih s kronično okvaro presajene ledvice. 4. Vrednost RI in razmerje debelina parenhima/dolžina ledvice (PSI) sta zvečana pri bolnikih z ATN neposredno po presaditvi ledvice. Metode dela: Hipoteze smo preverili s primerjavo med patohistološkimi izvidi biopsije presajene ledvice in predhodnimi ultrazvočno - dopplerskimi meritvami vrednosti PSI in RI. Analizo smo opravili na celotni skupini, nato pa smo primere razdelili še na dve podskupini, in sicer na skupino, ki je imela biopsijo presajene ledvice neposredno po presaditvi, in skupino pozno po presaditvi ledvice. Rezultati: V analizo je bilo zajetih 83 primerov ledvične biopsije. V skupini neposredno po presaditvi je bilo 20, v skupini pozno po presaditvi pa 63 primerov. V združeni skupini je povprečna vrednost PSI pri patohistoloških spremembah značilnih za akutno zavrnitev / ATN znašala 1.51 (±0.28) / 1.58 (±0.34) pri odsotnosti patohistoloških sprememb za akutno zavrnitev / ATN pa 1.30 (±0.22) / 1.34 (±0.22); p ( 0.001. Povprečna vrednost RI je pri patohistoloških spremembah značilnih za akutno zavrnitev / ATN znašala 0.75(±0.10) / 0.93 (±0.08), pri odsotnosti patohistoloških sprememb za akutno zavrnitev / ATN pa 0.77 (±0.10) / 0.74 (±0.09); p = 0.73 / p ( 0.001. Povprečna vrednost PSI je pri kroničnih patohistoloških spremembah znašala 1.29 (±0.19) pri odsotnosti kroničnih patohistoloških sprememb pa 1.59 (±0.27); p ( 0.001. V skupini neposredno po presaditvi je povprečna vrednost RI / PSI pri patohistoloških spremembah značilnih za ATN znašala 0.93 (±0.08) / 1.57 (±0.33), pri odsotnosti patohistoloških sprememb za ATN pa 0.68 (±0.03) / 1.44 (±0.19); p ( 0.01 / p = 0.74. Zaključek: Povprečna vrednost PSI je statistično značilno večja pri akutni zavrnitvi in ATN ter nižja pri kroničnih spremembah na presajeni ledvici. Povprečna vrednost RI je statistično značilno večja pri ATN, ni pa statistično značilno drugačna pri akutni zavrnitvi. V skupini neposredno po presaditvi je povprečna vrednost RI statistično značilno večja pri ATN. V tej skupini je vrednost PSI pri ATN večja, vendar ne statistično značilno.
D.09 Mentorstvo doktorandom
COBISS.SI-ID: 275627776Namen: Oceniti od trombocitov odvisno hemostazo pri hemodializi s petimi antikoagulantnimi metodami. Metode: V prospektivno študijo smo vključili 31 kroničnih hemodializnih bolnikov, 71 % je bilo moških, povprečna starost je bila 57,5 ± 17,4 leta. Z analizatorjem PFA-100 smo merili zapiralni čas trombocitov (kolagen/adrenalin – CEPI, kolagen/adenozin difosfat – CADP ) pred hemodializo in po njej s petimi antikoagulantnimi metodami: hemodializo s standardnim heparinom (UFH) in nizkomolekularnim heparinom (LMWH) smo izvedli pri 31 bolnikih, citratno dializo (RCA) pri 28 bolnikih, dializo z minimalnim heparinom pri 25 bolnikih in brezheparinsko dializo pri 9 bolnikih. Prav tako smo določali protrombinski čas (PČ) in aktivirani parcialni tromboplastinski čas (aPTČ) pred hemodializo in po njej. Na podlagi pettočkovne lestvice (1– najslabša ocena, 5 – najboljša ocena) smo vizualno ocenili prisotnost strdkov v dializnem sistemu (dializator, zračni lovilci). Za oceno hemostaze smo merili tudi čas krvavitve iz vbodnih mest po odstranitvi dializnih igel. Rezultati: Vrednosti CEPI pred dializo v primerjavi z vrednostmi po njej (povprečna vrednost ± SD, referenčno območje 80–160 sekund): UFH: 171,7 ± 62,1 v primerjavi s 170,8 ± 67,3; LMWH: 167,4 ± 56,9 v primerjavi s 159,4 ± 56,4; citratna dializa: 172,6 ± 57,4 v primerjavi s 161,6 ± 57,0; minimalni heparin: 175,3 ± 69,0 v primerjavi s 183,1 ± 60,5 brezheparinska dializa: 181,7 ± 56,8 v primerjavi z 209,0 ± 66,5; vse razlike so bile statistično neznačilne. Vrednosti CADP pred dializo v primerjavi z vrednostmi po njej (povprečna vrednost ± SD, referenčno območje 68–121 sekund): UFH: 132,0 ± 56,6 v primerjavi s 146,3 ± 68,4; LMWH: 132,4 ± 57,0 v primerjavi s 123,1 ± 50,8; citratna dializa: 140,7 ± 48,2 v primerjavi s 132,9 ± 48,1; minimalni heparin: 137,2 ± 64,2 v primerjavi s 143,8 ± 55,5; brezheparinska dializa: 137,1 ± 68,0 v primerjavi s 139,2 ± 29,7; vse razlike so bile statistično neznačilne. Vizualna ocena dializatorja/ zračnih lovilcev (povprečna vrednost ± SD): UFH: 4,3 ± 0,8/4,8 ± 0,5; LMWH: 4,2 ± 0,8/4,5 ± 0,8; citratna dializa: 4,3 ± 0,7/4,8 ± 0,5; minimalni heparin: 3,4 ± 1,2/3,8 ± 1,1; brezheparinska dializa: 2,6 ± 0,5/3,0 ± 0,8. Pri UFH (p=0,000), LMWH (p=0,000) in dializi z minimalnim heparinom (p=0,002) smo ugotavljali pomembno podaljšanje aPTČ. PČ se pri nobeni od metod ni statistično pomembno spremenil. Primerjava vseh petih metod je pokazala statistično pomembno razliko tako glede ocene dializatorja (p=0,0148), kot glede ocene zračnih lovilcev (p=0,0006). Primerjava prvih treh metod (UFH, LMWH, citratna dializa) ni pokazala statistično pomembnih razlik glede ocene dializatorja (p=0,8781) in zračnih lovilcev (p=0,3482). Primerjava časa krvavitve po odstranitvi dializnih igel ni pokazala statistično pomembnih razlik med metodami. Zaključki: Podaljšan zapiralni čas trombocitov smo ugotovili pri približno polovici kroničnih hemodializnih bolnikov. Po hemodializi se trombocitno delovanje ni pomembno izboljšalo ne glede na uporabljeno antikoagulantno metodo. Ugotovili smo težnjo k izboljšanju trombocitnega delovanja pri citratni dializi in dializi z nizkomolekularnim heparinom. Pri heparinskih metodah smo ugotavljali pomembno podaljšanje aPTČ. PČ se pri nobeni od metod ni statistično pomembno spremenil. Standardni heparin, nizkomolekularni heparin in citratna dializa so dali najboljši rezultat v preprečevanju nastanka strdkov v dializnem sistemu, vendar se nobena od treh metod ni izkazala za pomembno boljšo. Nismo pokazali povezave med vrednostmi koagulacijskih časov po dializi in makroskopsko oceno strdkov v dializnem sistemu. Prav tako nismo pokazali povezave med zapiralnimi časi pred dializo in po njej in ter makroskopsko oceno strdkov v dializnem sistemu.
D.09 Mentorstvo doktorandom
COBISS.SI-ID: 271759872Uvod. Žilni pristop izbire pri HD bolnikih je nativna AVF, saj ima najdaljšo življenjsko dobo z najmanjšim številom intervencij in zapletov. Poseben izziv pri vzpostavitvi in vzdrževanju trajnega žilnega pristopa predstavljajo bolniki, stari 65 let ali več, in še posebej t. i. rizične skupine teh bolnikov (ženske, sladkorni bolniki) zaradi slabših lastnosti žil. S pomočjo UZ ocene arterij in ven pred konstrukcijo AVF lahko izboljšamo izbor primernih žil, število konstruiranih AVF in njihov razvoj. Z raziskavo smo želeli preveriti hipotezo, da imajo na osnovi predoperativnega UZ pregleda žilja obeh zgornjih udov starejši bolniki (≥ 65 let) primerne žile za uspešno konstrukcijo AVF, ne glede na spol ali prisotnost SB (hipoteza 1). Sekundarni namen raziskave je bil preveriti hipoteze, da ni značilnih razlik v preživetju AVF glede na spol ali prisotnost SB (hipoteza 2), da so kalcifikacije na arterijah zgornjih udov prisotne pri večini starejših bolnikov (hipoteza 3) ter dejavnik tveganja za izgubo prehodnosti AVF (hipoteza 4). Metode. V retrospektivno raziskavo s prospektivnim sledenjem smo vključili bolnike z napredovalo kronično ledvično boleznijo ali končno ledvično odpovedjo, stare 65 let ali več, pri katerih smo opravili UZ pregled žilja zgornjih udov pred konstrukcijo primarne AVF. Zbrali smo naslednje klinične in demografske podatke: starost bolnikov ob opravljenem UZ pregledu, spol, prisotnost SB in vključenost v kronični program HD zdravljenja. Analizirali smo UZ preglede žilja zgornjih udov, ki jih je opravil usposobljen nefrolog z linerarno 7 MHz sondo in UZ monitorjem Acuson 128 XP/10 ali Siemens Acuson Sequoia 512, od 1. 1. 2005 do 1. 6. 2011. Primerjali smo UZ lastnosti žil in možnost konstrukcije AVF glede na spol in prisotnost SB. Preverili smo takojšnje nedelovanje. S pomočjo Kaplan-Meierjevih krivulj preživetja smo izračunali primarno ter sekundarno (funkcionalno) prehodnost in z log-rank testom primerjali prehodnosti glede na spol in prisotnost SB. S Coxovim modelom proporcionalnih ogroženosti smo opravili univariantno in multivariantno analizo dejavnikov tveganja za izgubo AVF (ženski spol, SB, starost ≥ 75 let, vključenost bolnika v HD zdravljenje pred UZ pregledom, UZ ugotovljene aterosklerotične spremembe in kalcifikacije v steni arterij). Rezultati. V raziskavi je sodelovalo 214 bolnikov (89 žensk, 125 moških, povprečna starost 75,5 ± 6,0 let), 89 (41,6 %) je bilo diabetikov, 106 (49,5 %) je bilo vključenih v kronični HD program. Potencialno uporabne vene smo ugotovili pri večini bolnikov ne glede na SB, pri 88,0 % moških in pri 79,8 % ženske (P ) 0,05). Moški so imeli značilno širše arterije, medtem ko razlik v notranjem premeru arterij med bolniki s SB ali brez SB nismo potrdili. Kalcifikacije smo našli pri 33,1 % bolnikov v steni kubitalne in pri 41,8 % bolnikov v steni radialne arterije. Aterosklerotične spremembe smo našli še pogosteje (v kubitalni arteriji pri 38,9 %, v radialni arteriji pri 59,8 %). Glede na predoperativni UZ žilja zgornjih udov je bilo možno konstruirati vsaj eno nativno AVF pri 84,6 % bolnikov; razlike v možnosti konstrukcije AVF glede na spol (P = 0,10) ali prisotnost SB (P = 0,51) nismo ugotovili. AVF smo konstruirali pri 159 (74,3 %) bolnikih. 11 bolnikov je bilo še v preddializnem obdobju, 4 bolnike smo izgubili s spremljanja. Med ostalimi 144 bolniki smo pri 24 (16,7 %) ugotovili takojšnje nedelovanje. 12-mesečno primarno (primarno funkcionalno) preživetje je bilo 68 % (81 %) in sekundarno (sekundarno funkcionalno) preživetje 76 % (89 %). Značilnih razlik v prehodnostih AVF med spoloma nismo ugotovili, so pa imeli sladkorni bolniki značilno slabše primarno funkcionalno preživetje (P = 0,03). Prisotnost SB se je izkazala kot značilni dejavnik tveganja izgube primarne funkcionalne prehodnosti AVF (RO = 2,08, 95 % IZ = 1,08―3,97, P ( 0,05). SB ni bila značilen dejavnik tveganja za izgubo sekundarne funkcionalne prehodnosti AVF. Kalcifikacije niso bile dejavnik tveganja za i
D.09 Mentorstvo doktorandom
COBISS.SI-ID: 276048384