Med plemenitimi listavci, ki so dobili svojo oznako predvsem zaradi visoke vrednosti lesa, lahko gorski javor (Acer pseudoplatanus), ostrolistni javor (A. platanoides), gorski brest (Ulmus glabra), veliki jesen (Fraxinus excelsior), lipa (Tilia platyphyllos) in lipovec (T. cordata) gradijo samostojne gozdne sestoje in rastlinske združbe. Gozdovi plemenitih listavcev so bili uvrščeni tudi v evropski prednostni habitatni tip 9180* Javorjevi gozdovi v grapah in na pobočnih gruščih (Tilio-Acerion), za katerega je predvidena posebna naravovarstvena skrb. Kot potencialno naravna vegetacija se združbe plemenitih listavcev v Sloveniji pojavljajo navadno na majhnih površinah, največkrat v kamnitih ali skalnatih žlebovih, v vrtačah, globelih in grapah, na hudourniških vršajih, na gruščnatih vznožjih pobočij in ponekod tudi v vlažnem skalovju na grebenih in v ostenjih. Tla v teh gozdovih so koluvialno-deluvialna, redkeje rendzina in rjava pokarbonatna tla, včasih pa tudi distrična rjava tla in ranker ali evtrična rjava tla. So navadno biološko zelo aktivna, bogata z dušikom. Razgradnja opada je razmeroma hitra. Sestoji teh združb se pojavljajo na svežih do vlažnih rastiščih, ki so ponekod precej skrajna za uspevanje gozda (velika skalnatost in strmina). Uspevajo intraconalno, v glavnem v coni bukovih združb, od kolinskega do altimontanskega pasu. Okoliškim bukovim združbam so floristično precej podobni, le da imajo v njih večje obilje higrofilne in nitrofilne vrste. Zaradi te podobnosti in sindinamske povezanosti, pogosto namreč oblikujejo pionirske stadije na potencialno bukovih rastiščih, lahko združbe plemenitih listavcev kot posebno podzvezo Polysticho setiferi-Acerenion uvrstimo v ilirsko zvezo bukovih gozdov Aremonio-Fagion. V zadnjih letih fitocenologi dajejo prednost uvrstitvi v srednjeevropsko zvezo lipovo-javorjevih gozdov Tilio-Acerion, katere diagnostične vrste so Acer pseudoplatanus, A. platanoides, Tilia platyphyllos, T. cordata, Ulmus glabra, Fraxinus exceslior, Lunaria rediviva, Arum maculatum, Aruncus dioicus, Staphyllea pinnata, Euonymus latifolia, Polystichum aculeatum, Phyllitis scolopendrium, Scrophularia vernalis in Polystichum braunii. Pri takšni sinsistematski klasifikaciji združbe plemenitih listavcev v Sloveniji uvrščamo v tri podzveze: Lunario-Acerenion, Lamio orvalae-Acerenion in Ostryo-Tilienion. V Tipologiji gozdnih rastišč smo na podlagi ekologije in višinske razprostranjenosti opisali naslednje rastiščne tipe: podgorsko-gorsko lipovje na karbonatnih in mešanih kamninah, podgorsko-gorsko pobočno velikojesenovje na karbonatnih in mešanih kamninah, gorsko-zgornjegorsko javorovje z brestom na karbonatnih in mešanih kamninah in podgorsko-gorsko javorovje s praprotmi na silikatnih kamninah. V splošnem sestoji z večjim deležem lipe in lipovca uspevajo v nekoliko toplejšem podnebju kot sestoji s prevladujočim gorskim javorjem in gorskim brestom. Vsakega od štirih rastiščnih tipov in njegove združbe smo predstavili ločeno.
F.17 Prenos obstoječih tehnologij, znanj, metod in postopkov v prakso
COBISS.SI-ID: 265170688V skupino poplavnih, močvirnih in obrežnih gozdov (skupni izraz zanje je log) uvrščamo predvsem nižinske gozdove v območju večjih vodotokov in stoječih vodnih teles. Zato je obstoj teh gozdov neposredno odvisen od stoječe ali tekoče vode. Ti gozdovi se razvijejo na hidromorfnih obrečnih, oglejenih in psevdooglejenih tleh. Vegetacijska dinamika oziroma sukcesivno nadomeščanje združb, ponekod je to tudi conacija od najnižje (najmlajše) do višjih (starejših) rečnih teras, v obrečnem prostoru poteka, če ni številnih človekovih vplivov, od zelo labilnih začetnih pionirskih stadijev, v katerih prevladujejo siva, rdeča in (ali) bela vrba (Salix eleagnos, S. purpurea, S. alba) ter črni topol (Populus nigra), prek sestojev sive (Alnus incana) ali črne jelše (A. glutinosa), velikega in ozkolistnega jesen (Fraxinus excelsior, F. angustifolia) in veza oz. dolgopecljatega bresta (Ulmus laevis = U. effusa) do že bolj razvitih, stabilnih, razvojno ustaljenih združb doba (Quercus robur) in belega gabra (Carpinus betulus), ki pa so še vedno pod vplivom (pod)talne ali poplavne vode. V Sloveniji so poplavni in močvirni gozdovi razširjeni predvsem v poplavnem območju vseh večjih rek (ob Dragonji, Reki, Vipavi, Nadiži, Soči, Idrijci, Savi, Sori, Ljubljanici, Kamniški Bistrici, Savinji, Krki, Mirni, Kolpi, Sotli, Dravinji, Dravi, Muri in njihovih pritokih), prav tako, vsaj v sledovih, pa tudi ob ponikalnicah na kraških poljih (na primer na Cerkniškem in Planinskem polju, ob Pivki). V manjšem obsegu so tudi na obalah jezer in drugih stoječih vod. Človekov vpliv na te gozdove je zelo velik, saj jih je že od daljne preteklosti izsekaval in spreminjal v kmetijske površine, pozneje pa jih je uničeval tudi z gradnjami hidroelektrarn, z regulacijami rek in potokov, izsuševanjem mokrišč, nanje pa vpliva tudi z izkopavanjem proda, utrjevanjem rečnih brežin, črpanjem podtalnice ipd. Gospodarsko vredna sta predvsem močvirni gozd črne jelše (grez) in poplavni gozd doba (dobrava), ponekod s primesjo belega gabra in drugih listavcev. Neprecenljiva je varovalna vloga logov, saj so dragocen regulator vodne bilance in tam, kjer so še ohranjeni, lahko varujejo naselja pred poplavami. Prav tako so življenjski prostor nekaterih, v Sloveniji redkih, zavarovanih in (ali) znamenitih rastlin, na primer vrst Myricaria germanica, Pulmonaria dacica, Gagea spathacea, Omphalodes scorpiodes, Viola palustris, V. uliginosa, Pseudostellaria europaea, Fritillaria meleagris, Leucojum aestivum, Botrychium virginianum, Thelypteris palustris in Hemerocallis lilioasphodelus. Dobrave in tudi drugi poplavni, močvirni ter obrežni gozdovi so pomembni habitati dvoživk, duplarjev in drugih ptic. Zaradi izjemnega naravovarstvenega pomena te gozdove večinoma uvrščamo v evropske habitatne tipe (Natura 2000), kot so prednostni (prioritetni) habitatni tip 91E0 *Obrečna vrbovja, jelševja in jesenovja (Alno-Padion, Alnion incanae, Salicion albae), 91F0 Poplavni hrastovo-jesenovo-brestovi gozdovi (Quercus robur, Ulmus laevis in Ulmus minor, Fraxinus excelsior ali Fraxinus angustifolia), vzdolž velikih rek (Ulmenion minoris), 3240 Alpske reke in lesnata vegetacija s sivo vrbo (Salix eleagnos) vzdolž njihovih bregov in 3230 Alpske reke in lesnata vegetacija z vrbami in nemškim strojevcem (Myricaria germanica) vzdolž njihovih bregov. Obrečni, močvirni in poplavni gozdovi so med vsemi našimi gozdnimi tipi najbolj izpostavljeni vdoru in subspontanemu širjenju invazivnih tujerodnih vrst, kot so Robinia pseudacacia (= R. pseudoacacia), Acer negundo, Helianthus tuberosus, Impatiens glandulifera, I. parviflora, Solidago gigantea, S. canadensis, Echinocystis lobata, Rudbeckia laciniata, Fallopia japonica, F. × bohemica, Parthenocissus inserta, P. quinquefolia, Amorpha fruticosa, Aster novi-belgii agg., Bidens frondosa, Erigeron annuus, Physocarpus opulifolius, Deutzia scabra, Duchesnea indica in druge. Večino združb vrb (Salix alba, S. fragilis, S. eleagnos, S. purpurea, S. triandra, S. myrsinifolia, S. vimin
F.17 Prenos obstoječih tehnologij, znanj, metod in postopkov v prakso
COBISS.SI-ID: 270705664Barja so območja, na katerih je zaradi posebnih razmer (npr. zastajanje vode, nizke temperature) nastajala ali še nastaja šota, ki je skupek delno razkrojenih barjanskih rastlin, najpogosteje šotnih mahov (Sphagnum sp. div.), drugih mahov, šašev, trav in ostankov lesnatih rastlin. Nastala je ob visoki vlažnosti in večinoma v anaerobnih razmerah (brez prisotnosti kisika). Razmeroma poenostavljeno delimo barja na tri tipe: visoko, prehodno in nizko. Ta delitev temelji na oblikovanosti površine barja glede na okolico in glede na debelino (višino) šotnih plasti. Posledično pa se tipi barij razlikujejo tudi po vodnem režimu in s tem povezanimi kemijskimi lastnostmi vode in tal. V tem delu so obravnavana predvsem visoka barja v Sloveniji, za katera so značilne debele plasti šotnih tal. Šotna tla teh barij so zelo kisla (nizke pH vrednosti) in revna s hranili (ombro-oligotrofnost). V veliki meri so poraščena z različnimi šotnimi mahovi (Sphagnum sp. div.). Med lesnatimi rastlinami sta na visokih barjih pogostejša rušje (Pinus mugo) in smreka (Picea abies), ki gradita značilne barjanske združbe. Na visokih barjih najdemo številne združbe šotnih mahov z različnimi nelesnatimi rastlinami (Sphagnetum s. lat.), različna barjanska ruševja (Pino mugi-Sphagnetum s. lat. in Sphagno-Pinetum mugo) in inicialno obliko barjanskega smrekovja (Piceo-Sphagnetum flexuosi). Smreka je tudi glavna graditeljica barjanskega smrekovja, ki porašča obrobja visokih barij in prehodna barja. Pri nas je bila opisana posebna geografska varianta barjanskega smrekovja (Sphagno girgensohnii-Piceetum var. geogr. Carex brizoides). Vegetacijo visokih barij uvrščamo v razred Oxycocco-Sphagnetea, barjansko smrekovje pa v razred Vaccinio-Piceetea. Vegetacija visokih barij in barjanskega smrekovja je v Sloveniji razmeroma redka in ogrožena. Večinoma jih najdemo le v alpskem območju (Julijske Alpe, Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe, Pohorje). Zelo majhni in spremenjeni ostanki visokih barij so še na Ljubljanskem barju. Vegetacija visokih barij in barjanskega smrekovja ima zaradi njihove posebnosti, redkosti, ogroženosti in lege na robu areala razširjenosti velik naravovarstveni pomen. Barja, poraščena s to vegetacijo, zato uvrščamo v evropska prednostna habitatna tipa 7110 *Aktivna visoka barja in 91D0 *Barjanski gozdovi.
F.17 Prenos obstoječih tehnologij, znanj, metod in postopkov v prakso
COBISS.SI-ID: 267206144