V asociacijo Rhodothamno-Laricetum Willner & Zukrigl 1999 uvrščamo naravne sestoje macesna v (alti)montanskem in subalpinskem pasu (od 520 do 1900 m nm. v.) v Julijskih Alpah, Karavankah in KamniškoSavinjskih Alpah. Naseljujejo zelo strma do prepadna osojna skalnata pobočja v pasu bukovih in jelovobukovih gozdov ter pomole in police v ostenjih nad zgornjo mejo uspevanja bukve. Pogosto so dolgotrajen pionirski stadij na nekdanjih visokogorskih planinah, kjer je bila potencialna naravna vegetacija nekoč bukov ali smrekov gozd. Osnovne značilnosti so vrzelasta drevesna plast, prevlada macesna v vseh sestojnih plasteh, njegovo dobro pomlajevanje, bogata grmovna in zeliščna plast, v kateri je veliko vrst, značilnih za subalpinski pas. Macesnovi gozdovi na odmaknjenih in težko dostopnih policah in pomolih so med najbolj ohranjenimi, najbolj prvobitnimi gozdnimi sestoji v slovenskih Alpah, primerljivi s pragozdnimi ostanki v severnem delu Dinarskega gorstva. To je tudi evropsko varstveno pomemben habitatni tip (HT 9420) in življenjski prostor nekaterih varstveno pomembnih, redkih in (ali) zavarovanih gliv, lišajev in semenk: Laricifomes officinalis, Laetiporus huroniensis = L. montanus, Letharia vulpina, Linnaea borealis, Cypripedium calceolus in Listera cordata ter gozdnih kur: Tetrao urogallus, T. tetrix.
F.27 Prispevek k ohranjanju/varovanje naravne in kulturne dediščine
COBISS.SI-ID: 263083264Med plemenitimi listavci, ki so dobili svojo oznako predvsem zaradi visoke vrednosti lesa, lahko gorski javor (Acer pseudoplatanus), ostrolistni javor (A. platanoides), gorski brest (Ulmus glabra), veliki jesen (Fraxinus excelsior), lipa (Tilia platyphyllos) in lipovec (T. cordata) gradijo samostojne gozdne sestoje in rastlinske združbe. Gozdovi plemenitih listavcev so bili uvrščeni tudi v evropski prednostni habitatni tip 9180 *Javorjevi gozdovi v grapah in na pobočnih gruščih (Tilio-Acerion), za katerega je predvidena posebna naravovarstvena skrb. V Sloveniji se združbe plemenitih listavcev navadno pojavljajo kot potencialno naravna vegetacija na majhnih površinah, največkrat v kamnitih ali skalnatih žlebovih, v vrtačah, globelih in grapah, na hudourniških vršajih, gruščnatih vznožjih pobočij in ponekod tudi v vlažnem skalovju na grebenih in v ostenjih. V teh gozdovih so tla koluvialno-deluvialna, redkeje rendzina in rjava pokarbonatna tla, včasih tudi distrična rjava tla in ranker ali evtrična rjava tla. Navadno so biološko zelo aktivna, bogata z dušikom. Razgradnja opada je razmeroma hitra. Sestoji teh združb se pojavljajo na svežih do vlažnih rastiščih, ki so ponekod precej skrajna za uspevanje gozda (velika skalnatost in strmina). Uspevajo intraconalno, v glavnem v coni bukovih združb, od gričevnega do zgornje gorskega pasu. Okoliškim bukovim združbam so floristično precej podobni, le da je v njih več higrofilnih in nitrofilnih vrst. Zaradi te podobnosti in sindinamske povezanosti, pogosto namreč oblikujejo pionirske stadije na potencialno bukovih rastiščih, lahko združbe plemenitih listavcev kot posebno podzvezo Polysticho setiferi-Acerenion uvrstimo v ilirsko zvezo bukovih gozdov Aremonio-Fagion. V zadnjih letih fitocenologi dajejo prednost uvrstitvi v srednjeevropsko zvezo lipovo-javorjevih gozdov Tilio-Acerion, katere diagnostične vrste so Acer pseudoplatanus, A. platanoides, Tilia platyphyllos, T. cordata, Ulmus glabra, Fraxinus excelsior, Lunaria rediviva, Arum maculatum, Aruncus dioicus, Staphylea pinnata, Euonymus latifolia, Polystichum aculeatum, Phyllitis scolopendrium, Scrophularia vernalis in Polystichum braunii. V Sloveniji pri takšni sinsistematski klasifikaciji združbe plemenitih listavcev uvrščamo v tri podzveze: Lunario-Acerenion, Lamio orvalae-Acerenion in Ostryo-Tilienion. V prvih dveh podzvezah združujemo javorovo-jesenove gozdove na hladnih, vlažnih, pogosto zelo kamnitih rastiščih, na koluviju, v vrtačah in na hudourniških vršajih. V podzvezo Ostryo-Tilienion pa uvrščamo mešane sestoje lipe, lipovca, ostrolistnega in gorskega javorja, črnega gabra, ponekod tudi velikega jesena in drugih listavcev v vlažnem skalovju, na pobočnem grušču in podornem gradivu, na rendzinah ali neustaljenih koluvialnih tleh v toplejšem regionalnem podnebju ali na prisojnih pobočjih. Vzrok, da taka rastišča ne obvlada bukev, je pogosto v njihovi toplo-vlažni mikroklimi in predvsem v neustaljeni geološki podlagi. V Tipologiji gozdnih rastišč smo na podlagi ekologije in višinske razprostranjenosti opisali naslednje rastiščne tipe: podgorsko-gorsko lipovje na karbonatnih in mešanih kamninah (sem sodijo združbe iz podzveze Ostryo-Tilienion), podgorsko pobočno velikojesenovje na karbonatnih in mešanih kamninah, gorsko-zgornjegorsko javorovje z brestom na karbonatnih in mešanih kamninah in podgorsko-gorsko javorovje s praprotmi na silikatnih kamninah. Vsakega od štirih rastiščnih tipov in njegove združbe smo predstavili ločeno.
F.27 Prispevek k ohranjanju/varovanje naravne in kulturne dediščine
COBISS.SI-ID: 265170688Barja so območja, na katerih je zaradi posebnih razmer (npr. zastajanje vode, nizke temperature) nastajala ali še nastaja šota, ki je skupek delno razkrojenih barjanskih rastlin, najpogosteje šotnih mahov (Sphagnum sp. div.), drugih mahov, šašev, trav in ostankov lesnatih rastlin. Nastala je ob visoki vlažnosti in večinoma v anaerobnih razmerah (brez prisotnosti kisika). Razmeroma poenostavljeno delimo barja na tri tipe: visoko, prehodno in nizko. Ta delitev temelji na oblikovanosti površine barja glede na okolico in glede na debelino (višino) šotnih plasti. Posledično pa se tipi barij razlikujejo tudi po vodnem režimu in s tem povezanimi kemijskimi lastnostmi vode in tal. V tem delu so obravnavana predvsem visoka barja v Sloveniji, za katera so značilne debele plasti šotnih tal. Šotna tla teh barij so zelo kisla (nizke pH vrednosti) in revna s hranili (ombro-oligotrofnost). V veliki meri so poraščena z različnimi šotnimi mahovi (Sphagnum sp. div.). Med lesnatimi rastlinami sta na visokih barjih pogostejša rušje (Pinus mugo) in smreka (Picea abies), ki gradita značilne barjanske združbe. Na visokih barjih najdemo številne združbe šotnih mahov z različnimi nelesnatimi rastlinami (Sphagnetum s. lat.), različna barjanska ruševja (Pino mugi-Sphagnetum s. lat. in Sphagno-Pinetum mugo) in inicialno obliko barjanskega smrekovja (Piceo-Sphagnetum flexuosi). Smreka je tudi glavna graditeljica barjanskega smrekovja, ki porašča obrobja visokih barij in prehodna barja. Pri nas je bila opisana posebna geografska varianta barjanskega smrekovja (Sphagno girgensohnii-Piceetum var. geogr. Carex brizoides). Vegetacijo visokih barij uvrščamo v razred Oxycocco-Sphagnetea, barjansko smrekovje pa v razred Vaccinio-Piceetea. Vegetacija visokih barij in barjanskega smrekovja je v Sloveniji razmeroma redka in ogrožena. Večinoma jih najdemo le v alpskem območju (Julijske Alpe, Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe, Pohorje). Zelo majhni in spremenjeni ostanki visokih barij so še na Ljubljanskem barju. Vegetacija visokih barij in barjanskega smrekovja ima zaradi njihove posebnosti, redkosti, ogroženosti in lege na robu areala razširjenosti velik naravovarstveni pomen. Barja, poraščena s to vegetacijo, zato uvrščamo v evropska prednostna habitatna tipa 7110 *Aktivna visoka barja in 91D0 *Barjanski gozdovi.
F.27 Prispevek k ohranjanju/varovanje naravne in kulturne dediščine
COBISS.SI-ID: 267206144V skupino poplavnih, močvirnih in obrežnih gozdov (skupni izraz zanje je log) uvrščamo predvsem nižinske gozdove v območju večjih vodotokov in stoječih vodnih teles. Zato je obstoj teh gozdov neposredno odvisen od stoječe ali tekoče vode. Ti gozdovi se razvijejo na hidromorfnih obrečnih, oglejenih in psevdooglejenih tleh. Vegetacijska dinamika oziroma sukcesivno nadomeščanje združb, ponekod je to tudi conacija od najnižje (najmlajše) do višjih (starejših) rečnih teras, v obrečnem prostoru poteka, če ni številnih človekovih vplivov, od zelo labilnih začetnih pionirskih stadijev, v katerih prevladujejo siva, rdeča in (ali) bela vrba (Salix eleagnos, S. purpurea, S. alba) ter črni topol (Populus nigra), prek sestojev sive (Alnus incana) ali črne jelše (A. glutinosa), velikega in ozkolistnega jesen (Fraxinus excelsior, F. angustifolia) in veza oz. dolgopecljatega bresta (Ulmus laevis = U. effusa) do že bolj razvitih, stabilnih, razvojno ustaljenih združb doba (Quercus robur) in belega gabra (Carpinus betulus), ki pa so še vedno pod vplivom (pod)talne ali poplavne vode. V Sloveniji so poplavni in močvirni gozdovi razširjeni predvsem v poplavnem območju vseh večjih rek (ob Dragonji, Reki, Vipavi, Nadiži, Soči, Idrijci, Savi, Sori, Ljubljanici, Kamniški Bistrici, Savinji, Krki, Mirni, Kolpi, Sotli, Dravinji, Dravi, Muri in njihovih pritokih), prav tako, vsaj v sledovih, pa tudi ob ponikalnicah na kraških poljih (na primer na Cerkniškem in Planinskem polju, ob Pivki). V manjšem obsegu so tudi na obalah jezer in drugih stoječih vod. Človekov vpliv na te gozdove je zelo velik, saj jih je že od daljne preteklosti izsekaval in spreminjal v kmetijske površine, pozneje pa jih je uničeval tudi z gradnjami hidroelektrarn, z regulacijami rek in potokov, izsuševanjem mokrišč, nanje pa vpliva tudi z izkopavanjem proda, utrjevanjem rečnih brežin, črpanjem podtalnice ipd. Gospodarsko vredna sta predvsem močvirni gozd črne jelše (grez) in poplavni gozd doba (dobrava), ponekod s primesjo belega gabra in drugih listavcev. Neprecenljiva je varovalna vloga logov, saj so dragocen regulator vodne bilance in tam, kjer so še ohranjeni, lahko varujejo naselja pred poplavami. Prav tako so življenjski prostor nekaterih, v Sloveniji redkih, zavarovanih in (ali) znamenitih rastlin, na primer vrst Myricaria germanica, Pulmonaria dacica, Gagea spathacea, Omphalodes scorpiodes, Viola palustris, V. uliginosa, Pseudostellaria europaea, Fritillaria meleagris, Leucojum aestivum, Botrychium virginianum, Thelypteris palustris in Hemerocallis lilioasphodelus. Dobrave in tudi drugi poplavni, močvirni ter obrežni gozdovi so pomembni habitati dvoživk, duplarjev in drugih ptic. Zaradi izjemnega naravovarstvenega pomena te gozdove večinoma uvrščamo v evropske habitatne tipe (Natura 2000), kot so prednostni (prioritetni) habitatni tip 91E0 *Obrečna vrbovja, jelševja in jesenovja (Alno-Padion, Alnion incanae, Salicion albae), 91F0 Poplavni hrastovo-jesenovo-brestovi gozdovi (Quercus robur, Ulmus laevis in Ulmus minor, Fraxinus excelsior ali Fraxinus angustifolia), vzdolž velikih rek (Ulmenion minoris), 3240 Alpske reke in lesnata vegetacija s sivo vrbo (Salix eleagnos) vzdolž njihovih bregov in 3230 Alpske reke in lesnata vegetacija z vrbami in nemškim strojevcem (Myricaria germanica) vzdolž njihovih bregov. Obrečni, močvirni in poplavni gozdovi so med vsemi našimi gozdnimi tipi najbolj izpostavljeni vdoru in subspontanemu širjenju invazivnih tujerodnih vrst, kot so Robinia pseudacacia (= R. pseudoacacia), Acer negundo, Helianthus tuberosus, Impatiens glandulifera, I. parviflora, Solidago gigantea, S. canadensis, Echinocystis lobata, Rudbeckia laciniata, Fallopia japonica, F. × bohemica, Parthenocissus inserta, P. quinquefolia, Amorpha fruticosa, Aster novi-belgii agg., Bidens frondosa, Erigeron annuus, Physocarpus opulifolius, Deutzia scabra, Duchesnea indica in druge. Večino združb vrb (Salix alba, S. fragilis, S. eleagnos, S. purpurea, S. triandra, S. myrsinifolia, S. vimin
F.27 Prispevek k ohranjanju/varovanje naravne in kulturne dediščine
COBISS.SI-ID: 270705664V skupino gozdnih rastišč toploljubnih listnatih gozdov v Sloveniji uvrščamo tiste gozdne združbe, ki poraščajo razmeroma topla in sušna rastišča, kjer ekološki dejavniki (predvsem podnebne in talne razmere) ne dopuščajo več uspevanja bukve ali pa so razmere za njeno uspevanje manj ugodne in za zdaj ne more več ponovno osvojiti rastišč, kjer je nekoč sicer uspevala. To so v glavnem primarna rastišča toploljubnih drevesnih vrst puhastega hrasta (Quercus pubescens), črnega gabra (Ostrya carpinifolia), malega jesena (Fraxinus ornus), gradna (Quercus petraea) in domnevno kraškega gabra (Carpinus orientalis). Tej skupini priključujemo tudi gozdove hrasta črnike (Quercus ilex), zimzeleno sredozemsko gozdno vegetacijo, ki jo poznamo le v sledovih na prisojnem apnenčastem skalovju v Istri, Vipavski in srednji Soški dolini. V tem delu obravnavamo tudi kisloljubne hrastove gozdove, ki v glavnem uspevajo na toplejših rastiščih na flišu, peščenjaku, laporovcu, kremenovem konglomeratu, na rankerju, distričnih in evtričnih rjavih tleh. Z nekaj izjemami so to drugotni gozdovi gradna (Quercus petraea) na rastiščih bukovih in belogabrovih gozdov, a se od njih očitno razlikujejo in tudi sukcesijski procesi so dolgotrajni, njihovo kratkoročno izboljšanje v smeri primarne vegetacije je neuresničljivo. Največje površine toploljubnih listnatih gozdov so v submediteranskem delu Slovenije. Zanje je značilno, da so zelo spremenjeni. Njihova prvotna podoba se ni ohranila skoraj nikjer. Zaradi večstoletnih človekovih vplivov zdaj prevladujejo nizki panjevci in različni sukcesijski stadiji na opuščenih kmetijskih površinah (poljedelskih terasah, travnikih in pašnikih), v katerih se uveljavljajo pionirske vrste kot so črni gaber, mali jesen, kraški gaber in cer (Quercus cerris). Ti gozdovi uspevajo na apnenčasti in flišni geološki podlagi, na kamniščih, rendzinah, rjavih pokarbonatnih tleh, izpranih tleh, jerovici in na evtričnih (izjemoma tudi distričnih) rjavih tleh. V odvisnosti od geološke podlage in oblikovanosti površja rastiščne razmere ponekod kljub splošnemu toplemu in sušnemu podnebju omogočajo dobro rast in vzgojo vrednih gozdnih sortimentov (gradnovi sestoji na flišu in jerovici), v večjem delu pa je njihova podoba z gospodarskega vidika neugodna in dajejo zgolj les za drva. V glavnem jih obnavljajo s panjevsko sečnjo. Njihova površina se stalno povečuje, kar velja predvsem za Kras, zaradi zaraščanja kraške gmajne in ker postopno nadomeščajo tamkajšnje starajoče nasade črnega bora. Z vidika naravovarstva ima poseben pomen črnikovje, ki sodi v evropsko varstveno pomemben habitatni tip 9340 Gozdovi hrasta črnike (Quercus ilex). Predvsem hrastovi gozdovi na flišu imajo pomembno varovalno vlogo, ker preprečujejo erozijo. Toploljubni listnati gozdovi v notranjosti Slovenije so po vrstni sestavi ponekod podobni submediteranskim, rastišča pa so precej drugačna. Navadno so strma do zelo strma skalnata izbokla pobočja, ostenja, grebeni in roglji na apnencu in dolomitu, redkeje tudi laporovcu in peščenjaku s plitvimi tlemi (kamnišče, rendzina, redkeje ranker ali izjemoma rjava pokarbonatna tla), kjer so razmere za uspevanje gozda skrajno neugodne. Prevladujejo panjevci nizke rasti in vrzelastega sklepa. V glavnem so to varovalni gozdovi, v katerih ne gospodarimo oz. vsaj ne izvajamo večjih sečenj. Varujejo nižje ležeča naselja, preprečujejo erozijo in zmanjšujejo vpliv hudournikov. Na njihovo zdajšnjo podobo je marsikje odločilno vplivala paša drobnice in panjevsko gospodarjenje v preteklosti, ponekod pa tudi gozdni požari. Kljub skrajnim rastiščem je njihova primarna podoba ohranjena le v najbolj nedostopnih ostenjih in meliščih, povsod drugod so bili ti sestoji vsaj deloma v preteklosti že kdaj sekani. Nekateri so tudi drugotni, dolgotrajen sukcesijski stadij na potencialno bukovih rastiščih. V severozahodnem in severnem delu Slovenije so prevladujoče drevesne vrste v tej skupini gozdnih rastišč predvsem črni gaber, mali jesen in navadni mokovec (Sor
F.27 Prispevek k ohranjanju/varovanje naravne in kulturne dediščine
COBISS.SI-ID: 273564928