Nano-kompozitna vlakna se vse bolj uveljavljajo, saj takšni organsko-anorganski kompoziti pogosto izkazujejo hibridne lastnosti, ki so rezultat sinergije med dvema komponentama. Z vključevanjem ena-, dvo- ter tri-dimnzionalnih nano delcev, kot so npr. plasteni siliakti, nano cevke, nano vlakna, kovinski nano delce, delci prevodnih saj, lahko formiramo nano-kompozitna vlakna. Za pripravo takšnih materialov je na voljo več metod, npr. dispergiranje nano delcev v raztopini polimera, mešanica polimerne taline z nano delci, in situ formacija delcev v notranjosti vlaken, interkalacijska polimerizacija monomera, vključevanje delcev iz disperzij v porozne polimerne substrate, nanašanje delcev v obliki plasti z različnimi postopki, kot so sol-gel, itd. Glede na nanos/formacijo delcev v oz. na vlaknih, lahko te materiale delimo na nano-oplaščena vlakna in vlakna z nano-vključki. Nano-kompozitna vlakna izkazujejo izboljšane uporabne lastnosti, npr. mehanske lastnosti, zmanjšana gorljivost, elektromagnetne lastnosti, prevodnost, sorpcijske lastnosti ali pa pridobijo dodatne funkcionalnosti, kot so antimikrobnost, samo-čistilnost, zaščita pred UV-sevanjem, itd. Kombinacija polimernih vlaken in nano delcev različnih struktur in karakteristik, vpliva na površinske lastnosti vlaken, tj. njihovo morfologijo in elektrokinetične lastnosti. Analiza zeta potenciala v odvisnosti od pH vrednosti se pogosto uporablja za določanje površinskega naboja in karakterja vlaknatih materialov. Elektrokinetične lastnosti so rezultat elektrokemijskega dvojnega sloja, ki se formira na mejni površini trdne faze in tekoče faze z ionskim karakterjem. S spreminjanjem pH vrednosti tekoče faze in vsebnosti elektrolita je mogoče določiti kislo-bazni in polarni-nepolarni značaj površin trdnih polimernih materialov. V prispevku predstavljamo analizo elektrokinetičnih lastnosti različnih nanokompozitnih vlaken, npr. polipropilenskih vlaken z vključenimi plastenimi silikati ter različnih vlaken, oplaščenih z delci silicijevega dioksida. Poleg tega je predstavljen tudi vpliv priprave nano-kompozitnih vlaken na njihove vrednosti zeta potenciala.
B.06 Drugo
COBISS.SI-ID: 14932758V zadnjem času se veliko pozornosti namenja uporabi agrokulturnih stranskih proizvodov kot vir naravnih celuloznih vlaken; v te namene so analizirali različne obnovljive materiale rastlinskega izvora. V predstavljenem prispevku poročamo o študiju celuloznih vlaken iz kinoe. Kinoa je obetaven material, ki se lahko uporablja kot element za ojačanje kompozitov, saj se ponaša z nizko gostoto, visoko specifično trdnostjo in modulom, poleg tega pa je tudi cenovno ugodna. Je obnovljiv material, ki ni škodljiv zdravju in je na razpolago v večjih količinah.
B.03 Referat na mednarodni znanstveni konferenci
COBISS.SI-ID: 14943510