Genetske mutacije povzročajo primarne imunske pomanjkljivosti (PIP), ki so povezane s pogostejšimi okužbami. V članku opisujemo sindrom aktivirane PI3K-δ (APDS), ki je PIP povezana z dominantno aktivacijsko mutacijo, pri kateri lizin nadomesti glutaminsko kislino na mestu 1021 (E1021K) v proteinu p110δ. Ta protein je katalitska podenota fosoinozitid 3-kinaze δ (PI3Kδ), ki jo kodira gen PIK3CD. V raziskavi smo našli mutacijo E1021K pri 17 bolnikih iz sedmih nesorodnih družin in pri nobeni izmed 3346 pregledanih zdravih osebah. Značilnost sindroma APDS so bile ponavljajoče okužbe dihal, napredujoča okvara dihalnih poti, limfopenija, povečan delež tranzicijskih B celic, povečan nivo imunoglobulinov M, znižan nivo imunoglobulinov G2 v serumu in okvarjen imunski odziv po cepljenju. Mutacija E1021K povzroči tesnejši stik z membrano in poveča kinazno aktivnost p110δ. Limfociti teh bolnikov imajo povečan nivo fosfatidilinozitol 3,4,5 trifosfata in fosforiliran AKT protein kar vodi v inducirano celično smrt. Selektivni inhibitorji p110δ kot npr. IC87114 in GS-1101 zmanjšajo aktivnost okvarjenega encima in vitro, kar kaže na možen terapevtski pristop pri bolnikih s sindromom APDS.
Namen: Analiza demografskih podatkov v prvih 18. mesecih vključevanja bolnikov v mednarodni register avtoinflamatornih bolezni v sklopu projekta Eurofever. Metode: Spletni register v katerem se zbirajo klinične informacije o avtoinflamatornih boleznih in podobnih stanjih je dostopen za registrirane uporabnike spletnih strani PRINTO. Anonimizirani podatki se zbirajo s pomočjo standardiziranih vprašalnikov. Rezultati: V Evrofever register je vključenih 1880 bolnikov (M:Ž=916:964) iz 67 centrov v 31 državah. Večina bolnikov (1388; 74%) je iz zahodne Evrope, 294 (16%) in vzhodnega ali južnega Sredozemlja (Turčija, Izrael, Severna Afrika), 106 (6%) iz vzhodne Evrope, 54 iz Azije, 27 iz Južne Amerike in 11 iz Avstralije. Skupno je vključenih 1049 bolnikov s klinično diagnozo monogenske avtoinflamatorne bolezni. Genetske analize so bile opravljene pri 993 bolnikih (95%): 703 bolnikov je imelo genetsko potrjeno bolezen in 197 bolnikov je bilo heterozigotnih prenašalcev mutacij v genih, ki so okvarjeni pri bolnikih z recesivno podedovanimi avtoinflamatornimi boleznimi. Mediana zakasnitev pri postavitvi diagnoze je bila 7,3 let (razpon 0.3-76), z očitnim skrajšanjem časa do postavitve diagnoze pri bolnikih, ki so bili rojeni po letu 1997, ko je bil odkrit prvi gen povezan z avtoinflamatorno boleznijo. Zaključek: Dostopen je spletni register bolnikov z avtoinflamatornimi boleznimi v katerem so zbrani podatki o kliničnih manifestacijah, poteku bolezni in odgovoru na zdravljenje. Veliko število bolnikov vključenih v register omogoča v bodoče izvedbo primerjalnih raziskav med različnimi avtoinflamatornimi boleznimi.
COBISS.SI-ID: 29584857
Cilji: V raziskavi smo nameravali opisati dolgoročen izhod in imunološki status pri otrocih, rojenih materam z antifosfolipidnim sindromom. Poleg tega smo želeli opredeliti kazalce za nastanek morebitnih nepravilnosti pri otrocih ter opraviti korelacijo z imunološkim profilom pri materah. Metode: Opravljena je bila dolgoročna prospektivna multicentrična evropska raziskava. Spremljanje je vključevalo klinični pregled, podatke o rasti, razvojnih mejnikih in presejalne teste za določitev antifosfolipidnih protiteles (aPL). Otroci so bili pregledani v starosti 3, 9, 24 mesecev in 5 let. Rezultati: Vključenih je bilo 134 otrok (65 deklic, porodna teža 3000g , dolžina 48,3 cm). 16% je bilo nedonošenčkov ((37 tednov; n=22) in 14% je imelo težo pod 2500 g (n=19). Zapleti v neonatalnem obdobju so bili pri 18 otrocih (13%), od tega okužbe pri petih (4%). V času 5 letnega spremljanja ni prišlo pri nobenem do tromboze ali znakov sistemskega lupusa eritematozusa (SLE). Pri štirih otrocih je prišlo do nevroloških razvojnih motenj, kot so avtizem, hiperaktivnost, motnje hranjenja, govorni zaostanek in aksiana hipotonija z razvojnim zaostankom. Ob rojstvu so bili lupusni antikoagulanti prisotni pri štirih (4%), antikardiolipinska protitelesa (aCL) IgG pri 18 (16%) in antiß2GPI IgG/M protitelesa pri 16 (15%) oz. treh (3%) bolnikih. aCL IgG in in antiß2GPI so izzvenela pri 6 mesecih pri devetih (17%) bolnikih, medtem ko so bila aPL stalnoprisotna pri 10% otrok. aCL in antiß2GPI IgG pred dopolnjenim 6. mesecem starosti so korelirala s prisotnostjo materinih protiteles (p(0,05). Zaključek: Kljub prisotnosti aPL pri otrocih ni prišlo do nastanka tromboz ali SLE. Pri teh otrocih lahko pride do razvojnih nevroloških okvar, zaradi česar je potrebno dolgoročno spremljanje.
COBISS.SI-ID: 658860
Namen: Cepljenje proti gripi je pogosto priporočeno pri otrocih z revmatskimi boleznimi, vendar se v klinični praksi redko izvaja. V longitudinalni raziskavi smo preučevali varnost in učinkovitost cepljenja proti sezonski gripi pri skupini otrok z juvenilnim idiopatskim artritisom (JIA). Metode: 31 otrok s stabilnim JIA (10 dečkov, 21 deklic, srednja starost 11,0 let), ki so prejemali različno terapijo ter 14 otrok iz kontrolne skupine (10 dečkov, 4 deklice, srednja starost 11,9 let) je prejelo cepivo proti sezonski gripi Begrivac 2008/2009. Pri otrocih iz obeh skupin smo spremljali morebitne neželene učinke in okužbe v obdobju 6. mesecev po cepljenju. Tvorbo avtoprotiteles in zaščitnih protiteles proti cepilnim sevom gripe smo določili v vzorcih odvzetih pred cepljenjem ter 1. in 6. mesecev po cepljenju. Rezultati: Enajst (35%) otrok z JIA in 5 (36%) otrok iz kontrolne skupine je poročalo o kratkotrajnih neželenih učinkih. Zagon JIA en mesec po cepljenju smo opazili pri 4 (13%) bolnikih in v naslednjih 5. mesecih pri 7 (23%) bolnikih. Imunski odziv en mesec po cepljenju je bil ustrezen tako v kontrolni kot v preučevani skupini bolnikov, vendar ne tudi v podskupini štirih otrok, ki so prejemali terapijo z anti-TNF. Šest mesec po cepljenju nismo opazili razlik v imunskem odzivu s tvorbo zaščitnih protiteles med kontrolno in preučevano skupino bolnikov. Spremembe v srednji vrednosti avtoprotiteles po cepljenju smo opazili samo za IgG aCL pri otrocih z JIA. Zaključek: Pri otrocih z JIA in kontrolni skupini ni prišlo do dolgoročnih neželenih učinkov po cepljenju proti sezonski gripi. Pri 35% otrok z JIA smo ugotovili zagon bolezni v obdobju 6. mesec po cepljenju. Zaščitna protitelesa proti vsaj dvem cepilnim sevom gripe smo ugotovili 6. mesecev po cepljenju pri vseh bolnikih.
COBISS.SI-ID: 657580
Familiarna mediteranska vročica (FMF) je avtosomno recesivna bolezen katere vzrok je mutacija gena MEFV. Največji delež prenašalcev za mutacije MEFV je v populacijah vzhodnega Mediterana, medtem ko je prisotnost mutacije v populacijah zahodnega Mediterana manjša. Namen omenjene raziskave je bil opredeliti delež prenašalcev in spekter mutacij v MEFV genu med domnevno zdravimi osebami in suspektnimi bolniki z FMF iz centralne in JV Evrope. Metode: Analize smo opravili pri 507 domnevno zdravih osebah iz petih držav iz centralne in JV Evrope. Eksona 2 in 10 MEFV gena smo pomnožili s PCR and skevenirali z ABI prism 310 genetskim analizatorjem. Testirali smo 6 najpogostejših mutacij MEFV gena V726A, K695R, M694V, M694I, M680I v eksonu 10, in E148Q v eksonu 2. Pri bolnikih s sumom na FMF smo opravili analizo vseh eksonov. Rezultati: Celokupni delež prenašalcev MEFV mutacij je bil višji, kot smo pričakovali (9,3%). V celotni kohorti nismo našli dveh mutacij pri nobenem izmed domnevno zdravih preiskovancev. Heterozigotne prenašalce mutacij smo našli pri domnevno zdravih osebha iz različnih držav centralne in JV Evrope: Makedonija 16%, Srbija 11%, Bosna in Hercegovina 8%, Slovenija 6% in Madžarska 5%. Najpogostejša mutacija pri zdravih kontrolah je bila K695R, ki je predstavljala 40% mutiranih alelov. Najpogostejša mutacija pri bolnikih s sumom na FMF je bila M694V in nato K695R. Zaključek: V populacijah iz držav centralne in JV Evrope smo našli večji delež prenašalcev za mutacije MEFV od pričakovanega. 40% prenašalcev je bilo nosilcev mutacije K695R.
COBISS.SI-ID: 582060