Elektroporacija je pojav kjer pri izpostavitvi celic visoko napetostnim pulzom pride do strukturnih sprememb v celični membrani, kar omogoča vnos učinkovin in makromolekul, permeabilizirano stanje membrane pa omogoča tudi elektrozlivanje celic. Tako je sama metoda pomembna za vrsto aplikacij od vnosa citostatikov, DNA do uporabe elektrozlivanja za biotehnološke aplikacije. Vendar pa mehanizmi na nivoju membrane še niso poplnoma pojasnjeni – trenutna hipoteza predvideva formiranje hidrofilnih por tekom pulzov, katerih del populacije postane stabilen in omogoča difuzijo molekul dokler ne pride do resealinga »membrane«, ki je aktiven biološki proces. Samo nekaj študij je analiziralo pomen fluidnosti celične membrane za elektroporacije, dosedaj pa še ni jasno kako vpliva na elektrotransfekcijo in elektrozlivanje. Postavili smo protokol merjenja fluidnosti z barvilom, ki se vgradi v membrano in z spektrofotometrom merili anizotropijo. Izvedeli smo študijo vpliva fluidnosti celične membrane na učinkovitost elektrotransfekcije ter elektrofuzije na dveh celičnih linijah (CHO-K1 in B16-F1). Ugotovili smo, da kljub temu da fluidnost ne vpliva neposredno na samo elektrofuzijo, pri elektrotransfekciji pa bi morali izvesti širšo študijo, da bi lahko podali nedvoumne zaključke. Fkuidnost membrane je pomemben biofizikalni parameter, vendar pa sta oba procesa zelo kompleksna in večstopenjska, fluidnost membrane pa je samo eden od parametrov.
B.03 Referat na mednarodni znanstveni konferenci
COBISS.SI-ID: 9393236Izvedli smo široko študijo od analize in vizualizacije na nivoju membrane, do sistematične primerjave vrste pulznih protokolov in teoretične analize. Pokažemo, da je elektroforeza ključnega pomena za učinkovito elektrogensko transfekcijo v razmerah, kjer je koncentracija plazmidne DNA relativno nizka (tipično in vivo), v in vitro razmerah pa elektroforeza ni bistvenega pomena, saj za transfekcijo zadošča učinkovita elektropermeabilizacija. Predstavljeni rezultati so ključni za razumevanje mehanizmov genske elektrotransfekcije in za izboljšanje protokolov. Pojasnili smo tudi zakaj so dosedaj bile opažene razlike na pritrjenih celicah in celicah v suspenziji ter v katerih primerih je an ali druga metodologija bolj primerna. Ugotovili smo tudi, da z uporabo nizkih koncentracij DNA bolje posnemamo razmere in vivo ter tako zagotovimo boljšo prenosljivost zaključkov iz in vitro v in vivo okolje.
B.03 Referat na mednarodni znanstveni konferenci
COBISS.SI-ID: 9393492