Serinske proteaze so obetavne farmakoloških tarče v odkrivanju zdravil za zdravljenje raka. Ker izkazujejo azafenilalanineske spojine citotoksično aktivnost, smo načrtovali in sintetizirali in ovrednotili novo serijo spojin. Najbolj citotoksične so spojine z bazičnimi segmenti, med katere spadajo, amidinopiperidini, piperidini in benzamidini. Amidinopiperidini izkazujejo citotoksičnost v območju nizkih uM koncentracij. Spojinei izkazujejo selektivno citotoksičnost za celice Burkitovega limfoma, Ramos in Daudi, ne izkazujejo pa toksičnosti za periferne celice krvi, Jurkat in U937. Aminopiperidini povzročajo kaspazno-odvisno apoptotsko smrt celic. Potrdili smo, da je smrtnost celic posredovana preko prekinitve preživetvenega signaliziranja posredoveanega z NFkB. Dokazali smo, da amidinopiperidini zavirajo vse tri proteolitične aktivnosti človeškega 20S proteasoma, najbolj intenzivno pa tripsinu podoben segment. Predstavljini amidinopiperidini predstavljajo selektivne induktorje apoptoze v celicah limfoma Burkitt in predstavjjo nove spojine vodnice ,za razvoj novih kemoterapevtikov.
COBISS.SI-ID: 3286129
Namen raziskave je bilo ugotoviti vpliv mase peptida, radioaktivnosti radiooznačenega peptida ter dosega α ter β- delcev pri možni uporabi radiooznačenega peptida PP-F11, ki se veže na holecistokininske receptorje 2. Ti so povišano izraženi pri nekaterih vrstah nevroendokrinih tumorjev, med drugim tudi pri medularnem karcinomom ščitnice, kjer se možnost uporaba peptida PP-F11 intenzivno preiskuje. Avtorji so na živalskem modelu ocenjevali optimalne pogoje za terapevtsko aplikacijo PP-F11. Kot je znano, je ciljana peptidna terapija z radionuklidi suboptimalna za zdravljenje manjših tumorjev/metastaz ((300mg). Izsledki študije so za naš projekt pomembni, saj kažejo na hitro nasičenje receptorskih mest z naraščanjem mase uporabljenega peptida (torej, nosilne molekule na katero vežemo različne radionuklide). Hkrati avtorji izpostavljajo tudi pomembnost specifične radioaktivnosti (radioaktivnosti na mol ali mg peptida, npr. MBq/mg).
COBISS.SI-ID: 1722796
Namen raziskave je bila primerjava in vitro lastnosti 12 različnih radiooznačenih peptidnih učinkovin, ki se vežejo na holecistokininski-2 receptor (CCK2R). CCK2R so zanimiva tarča za ciljano radionuklidno terapijo, saj so povečano izraženi pri nekaterih tumorjih nevroendokrinega izvora (NET). V nekaterih tipih NET, kot je npr. medularni karcinom ščitnice, zaenkrat še ne obstaja specifičen diagnostičen ter terapevtski pristop pri obravnavi teh tumorjev, kar kaže na velik potencial peptidnih učinkovin, ki se specifično vežejo na CCK2R. Opisani so rezultati in metode in vitro določanja nekaterih pomembnih lastnosti radiooznačenih peptidnih molekul – določitev obsega vezave na receptorje ter študije internalizacije z indijem-111 (111In)radiooznačenimi peptidi. Pri študijah sta uporabljeni A431-CCK2R ter AR4-2J celični liniji. Celice AR4-2J celične linije imajo izražene tako CCK2R kot tudi somatostatinske receptorje (SSTR), zato se široko uporabljajo tako pri študijah radiopeptidov, ki se vežejo na CCK2R kot za študije radiopeptidov, ki se vešejo na SSTR.
COBISS.SI-ID: 3067249
Ozadje: v odprti randomizirani raziskavi smo primerjali transendokardialno in intrakoronarno presaditev krvotvornih matičnih celic pri bolnikih z neishemično kardiomiopatijo. Metode, rezultati: Od skupno 40 bolnikov smo po randomizaciji pri 20 načrtovali intrakoronarno IC), pri 20 pa transendokardialno (TE) presaditev krvotvornih matičnih celic. Bolniki v obeh skupinah so prejeli filgrastim za stimulacijo kostnega mozga, CD34+ celice smo nabrali z aferezo in jih označili z 99mTc za nuklearnomedicinsko tomografsko slikanje. V IC skupini smo celice vbrizgali intrakoronarno v koronarno arterijo, ki je prehranjevala segmente srca, ki so bili po predhodno opravljenem scintigrafskem slikanju ocenjeni kot viabilni, vendar disfunkcionalni. V TE skupini smo viabilne, vendar disfunkcionalne segmente pred vbrizganjem matičnih celic poiskali z elektroanatomskim mapiranjem levega ventrikla. Enofotonsko emisijsko račinalniško tomografijo (SPECT) smo opravili eno uro in 18 ur po posegu za oceno zadrževanja in razporeditve presajenih matičnih celic v srčni mišici. Izhodiščno se obe skupini nista razlikovali po starosti, spolu, iztisnem deležu levega ventrikla, ali nivoju pro-BNP. Število presajenih matičnih celic je bilo primerljivo v obeh skupinah (105±31×106 v TE skupini, 103±27×106 v IC skupini, P=0.62). Po posegu smo v TE skupini ugotavljali višje zadrževanje matičnih celic v srčni mišici (19.2±4.8%) v primerjavi z IC skupino (4.4±1.2%, P(0.01). Po 6 mesecih smo v TE skupini ugotavljali višji porast iztisnega deleža kot v IC skupini (+8.1±4.3% proti +4.2±2.3%, P=0.03). Primerljivo so bili rezultati v TE skupini boljši tudi pri 6-munutnem testu hoje (+125±33 m v TE skupini proti +86±13 m v IC skupini, P=0.03) in pri nivoju pro-BNP (−628±211 v TE skupini proti −315±133 pg/mL v IC skupini, P=0.04). Zaključek: Pri bolnikih z dilatativno kardiomiopatijo je transendokardialna presaditev matičnih celic povezana z višjim zadrževanjem matičnih celic v srčni mišici po presaditvi in z večjim porastom oz. izboljšanjem funkcije levega ventrikla, izboljšanjem telesne zmogljivosti ter znižanjem nivoja pro-BNP v primerjavi z intrakoronarno presaditvijo.
COBISS.SI-ID: 1268396
Namen raziskave: primarni hiperparatiroidizem je pogosto obolenje žlez z notranjim izločanjem, pri katerem diagnozo postavimo laboratorijsko (biokemično) in ga običajno zdravimo s kirurškim posegom. Nujen predpogoj za izvedbo minimalno invazivnega kirurškega posega, ki zmanjšuje obolevnost ob posegu in končno stroške, je natančna lokalizacija prekomerno delujoče(ih) žlez(e). Naš namen je bil oceniti uporabnost PET/CT z 18F-fluoroholinom v predoperativni lokalizaciji prekomerno delujočega tkiva obščitnic. Metode: PET/CT z 18 F-fluoroholinom in običajne nuklearnomedicinske preiskave za lokalizacijo prekomerno delujočega tkiva obščitnic (SPECT/CT z 99mTC-sestaMIBI, dvofazni scintigram z 99mTc-sestamibi, odštevni scintigram z 99mTc-sestamibi in pertehnetatom /TcO4-/) smo izvedli pri 24 bolnikih s primarnim hiperparatiroidizmom. Rezultate slikovnih preiskav smo primerjali s histologijo kot zlatim standardom in s postoperativnimi laboratorijskimi vrednostmi kalcija (Ca2+) in intaktnega parathormona (iPTH). Rezultati: Senzitivnost in specifičnost PET/CT z 18F-fluoroholinom je znašala 92% in 100%, v primerjavi z 49% in 100%, 46% in 100% ter 44% in 100% pri SPECT/CT z 99mTC-sestaMIBI, odštevnem scintigramu z 99mTc-sestamibi/TcO4- ter dvofaznem scintigramu z 99mTc-sestamibi. Senzitivnost in specifičnost združenih rezultatov konvencionalnih nuklearnomedicinskih preiskav je znašala 64% in 100%. Boljša senzitivnost PET/CT z 18F-fluoroholinom je bila najbolj izrazita v podskupini bolnikov z več prekomerno delujočih žlez in pri hiperplaziji žlez. Zaključek: PET/CT z 18F-fluoroholinom je obetajoča, učinkovita metoda za lokalizacijo prekomerno delujočega tkiva obščitnic.
COBISS.SI-ID: 1796524