Ksenobiotiki iz okolja kot organofosfatni pesticidi so znani dejavniki, vpleteni v moško neplodnost. Paraoksanaza (PON) in glutation-transferaza (GST) sta udeležni v biospremembi organofosfatnih pesticidov. Pri posameznikih genetske variacije v biospremembnih encimih lahko pripeljejo do sprememb v nagnjenosti k moški neplodnosti. Ta študija primerov in kontrol je ugotavljala povezave med polimorfizmi v PON in GST genih (PON1-55/192, PON2-311, GSTM1/T1) in neplodnostjo. Raziskovali smo skupino 187 neplodnih moških (86 z neobstruktivno azoospermijo (NOA) in 101 z oligoastenoteratozoospermijo (OAT)), kontrolno skupino pa je sestavljalo 194 plodnih moških. Našli smo statistično signifikantne razlike med genotipom PON1-55MM in distribucijo alela PON1-55M med neplodnimi in plodnimi moškimi. Ločena študija je pokazala, da signifikantne razlike v ponavljanju genotipov obstajajo le v skupini OAT. Vendar ni bilo signifikantnih razlik v ponavljanju genotipov drugih testiranih polimorfizmov (PON1-192, PON2-311, GSTM1/T1). Alel PON1-55M bi lahko predstavljal dejavnik tveganja za moško neplodnost pri slovenskih moških. Potrebne so dodatne študije z večjim številom preiskovancev , da bi potrdile to odkritje.
COBISS.SI-ID: 101548
Seme slabe kakovosti lahko škoduje razvoju zarodka do stopnje blastocista. Namen te komparativne prospektivne študije je bil oceniti vlogo postopka neposrednega vnosa morfološko izbrane semenčice v citoplazmo jajčne celice (IMSI) pri istih parih, vključenih v program neposrednega vnosa semenčice v citoplazmo jajčne celice (ICSI) zaradi moške neplodnosti in pri katerih je prišlo do vstavitve vseh zarodkov v stadiju do bastociste v prejšnjih ciklih. Pari s semenom slabe kakovosti in z vsemi ustavljenimi zarodki po podaljšanem gojenju so bili razdeljeni v dve skupini. Skupina 1: skupina IMSI (n=20), v kateri smo uporabili metodo IMSI, in Skupina 2: skupina ICSI (n=37) z uporabo metode ICSI. Stopnjo oploditve, razvoj zarodkov, implantacijo, stopnji zanositve in splavnosti smo primerjali med skupinama 1 in 2 ter s prejšnjimi poskusi ICSI. V Skupini 1 smo pridobili več blastocist na cikel kot v skupini ICSI. V skupini IMSI je bilo signifikantno manj ciklov z zarodki z ustavljeno rastjo in brez prenosa zarodka kot v skupini ICSI. Po prenosu zarodkov v stadiju blastociste ali morule je bila opazno rahlo zvišanje implantacije in zanositve v skupini IMSI v primerjavi s skupino ICSI. Po IMSI so vse nosečnosti po prenosu blastociste potekale normalno, po ICSI pa sta se 2 nosečnosti od 3 končali s spontanim splavom. Po IMSI smo dosegli 2 nosečnosti po prenosu morule, medtem ko se v skupini ICSI zarodki v stadiju morule niso implantirali. Metoda IMSI izboljšuje razvoj zarodka in laboratorijske in klinične rezultate metode ICSI pri istih parih z moško neplodnostjo in s slabim razvojem zarodkov v prejšnjih poskusih ICSI.
Pri moškem (45 let) s primarno neplodnostjo, smo ugotovili, da je jemal testosteron zaradi erektilne disfunkcije. Ko je prenehal z jemanjem, se je vzpostavila normozoospermija, ki je vodila v nosečnost. Pri moških, starih 40-50 let, pri katerih pride do azoospermije, mora zdravnik upoštevati možnost iatrogenega vzroka zaradi nadomestnega testosteronskega zdravljenja, ki ga mora takoj prekiniti.
COBISS.SI-ID: 28873433