Ozadje: Odpuščanje nanodelcev je proces, ki je pogost pri celičnih membranah. Ti delci so prisotni v telesnih tekočinah in jih lahko pridobimo z izolacijo. Da bi pridobili nanodelce iz krvi so izdelali metode, ki sestojijo iz ponavljajočega se centrifugiranja in izpiranja vzorcev. Nanodelci pa lahko nastanejo tudi med procesom izolacije. Da bi ugotovili, v kolikšni meri pride do tega pojava, smo določali morfologijo in identiteto nanodelcev v izolatih iz krvi. Metode: Izolate smo slikali z vrstičnim elektronskim mikroskopom, analizrali s pretočnim citometrom, oblike pa določali teoretično. Rezultati: Povprečna velikost nanodelcev v izolatih je bila okrog 300 nm, našli pa smo tudi številne residialne celice. Oblike nanodelcev so ustrezale teoretično določenim oblikam, ki smo jih dobili z minimizacijo proste energije membrane. Koncentracija in velikost delcev v izolatih je bila odvisna od temperature med izolacijo. Pri nižjih temperaturah je bila koncentracija večja, delci pa so bili manjši. Zaključki: Naši rezultati kažejo, da velik del nanodelcev nastane med procesom izolacije. Oblike deformiranih krvnih celic, ki jih najdemo v izolatih nakazujejo, kako nanodelci nastanejo s fragmentacijo celic. Vsebina izolatov odraža lastnosti krvnih celic in njihovo interakcijo z okolno raztopino (bolj kot delce, ki so prisotni v krvi ob odvzemu), ki je lahko spremenjena pri boleznih in tako predstavlja klinično relevanten artefakt.
COBISS.SI-ID: 29065433
Rast membranskih nanotub je bistveno za medcelično komunikacijo pri normalnih in patoloških pogojih. Določanje dejavnikov, ki vplivajo na stabilnost in rast je pomembno za temeljne raziskave in za razvoj potencialnih metod za zdravljenje patoloških stanj. Raziskovali smo vpliv koleratoksina B (CTB) in temperature na dva modela patoloških sistemov: urotelijsko celično linijo RT4 kot modela benignega tumorja in T24 kot modela metastatkega tumorja. Šteli smo število membranskih nanotub. V primerjavi z RT4 celicami smo našli pomembno povečanje gostote povezav pri netretiranih T24 celicah (P = 0.005) pri sobni temperaturi (P=0.0007) in po tretiranju s koleratoksinom (P = 0.000025). Vezava koleratoksina na komplekse GM1-lipid v membranskih izrastkih ali vrhovi nanotub lahko zmanjša spontano ukrivljenost kompleksov GM1-lipid, njihovo agregacijo in povečanje krogelnih zaključkov nanotub. Vezava koleratoksina na GM1 molekule v zunanji plasti membranskih izrastkov in na vrhu membranskih nanotub lahko tudi poveča razliko med površinama obeh plasti in tako olalša rast nanotub.
COBISS.SI-ID: 28077017