Ozadje: Pri bolnikih z napredovalim nedrobnoceličnim rakom pljuč pomenijo aktivirajoče mutacije v genu receptorja za epidermalni rastni dejavnik (EGFR ) občutljivost na zdravljenje z zaviralci tirozin kinaz (ZTK). Učinkovitosti zdravljenja z zaviralci tirozinskih kinaz (ZTK) in vpliv mutacij gena za EGFR, je bilo ovrednoteno pri bolnikih z napredovalnim nedrobnoceličnim pljučnim rakom, ki so bili zdravljeni z ZTK rutinsko v klinični praksi. Metode: Pri 40 zaporednih bolnikih, ki so bili med leti 2005 do 2010 zdravljeni z ZTK so bile restrospektivno določene EGFR in KRAS mutacije v primarnem tumorju. Rezultati: EGFR mutacije so bile prisotne pri 45% bolnikov , od tega je bilo 55% delecij v exonu 19. Dokazana je bila povezava med EGFR mutacijami in spolom ter histološkim tipom raka. Srednji čas do napredovanja bolezni je bil 8,7 mesecev v celotni skupini bolnikov. Bolniki z EGFR mutacijami so imeli večjo dobrobit od zdravljenja z ZTK kot bolniki brez teh mutacij, in sicer je bil srednji čas do napredovanja 22.0 proti 3.2 mesecev (HR: 3.9, 95% CI 1.569.89) z trendom k boljšemu celokupnemu preživetju (preživetje pri 12 mesecih je bilo 82.0% proti 63.0% mesecev, P = 0.080). Zaključek: Pokazali smo, da je presejanje mutacij gena EGFR zanesljiva metoda v kliničnem okolju, ki bi lahko omogočila boljši izbor bolnikov z nedrobnoceličnim pljučnim rakom za terapijo (zdravljenje ) z anti- EGFR ZTK.
COBISS.SI-ID: 1603963
To je bila prospektivna študija faza II, ki je proučevala cispatin in bortezomib (CB) kot prvo linijo zdravljenja malignega pleuralnega mezotelioma (MPM) z učinkom na preživetje brez napredovanja bolezni po 18 tednov (PFSR-18) kot primarno končno točko. Metode: Bolniki s histološko potrjenim MPM in performance statusom (PS) 0/1, ki niso prejeli predhodne kemoterapije, so bili zdravljeni s cisplatinom 75 mg/m2 na dan 1 in bortezomibom 1.3 mg/m2 na dni 1, 4, 8, 11 na vsake 3 tedne. Rezultati: Med 2007 in 2010 je bilo vključenih 82 bolnikov. PFSR-18 je bil 53% (80% interval zaupanja, Cls, 42-64%). Celokupno preživetje (OS) je bilo 13,5 mesecev (95% CI 10.5-15) z 56% (95% CI 44-46%) živih po enem letu. Mediana PFS je bila 5.1 meseca (95% CI 3.3-6.5), odgovor na zdravljenje pa je bil 28.4% (95% CI 18.9-39.5). Končna evaluacija je razkrila, da imajo bolniki brez progresa/ oziroma s progresom pri 18 tednih srednje preživetje 16.9 oziroma 11.9 mesecev. Razmerje tveganja je bilo 0.46 (CI 0.32-0.67), logrank test in C-indeks sta bila 0.007 in 0.6. Zaključek: 50% PFSR-18 se je nahajal znotraj 80% CI za 42-64%. Ničelne hipoteze ni bilo mogoče ovrečt, v skladu s tem se nadalnje raziskovanje te kombinacije potrebno. Se pa je PFSR-18 potrdil kot močan prediktor preživetja.
COBISS.SI-ID: 36913157
Uvod Pljučni rak ostaja še vedno, kljub številnim terapevtskim izboljšavam, najbolj smrtonosna oblika raka na svetu, preživetje bolnikov pa je na zelo nizki ravni. Razlog za slednje je predvsem v prisotnosti tumorskih matičnih celic (TMC) znotraj primarnih tumorjev in njihove odpornosti na različna sistemska zdravljenja. TMC predstavljajo visoko tumorogeno subpopulacijo celic, ki ima lastnosti tkivnih matičnih celic, vključno z neomejen sposobnostjo podvojevanja in sposobnostjo usmerjene diferenciacije. Z boljšim poznavanjem signalnih poti ki uravnavajo vzdrževanje TMC, njihovo podvojevanje in tumorogenost, bi bilo mogoče oblikovati boljše pristope za zdravljenje raka pljuč. Namen V tem preglednem članku bomo predstavili trenutno znanje o pljučnih TMC, predstavili njihove biološke značilnosti in potencialno klinično vrednost. Z uporabo trenutno razpoložljivih podatkov bomo ocenili napovedne vrednosti nekaterih označevalcev pljučnih RMC. Dodatno bomo predstavili možnost sproščanje TMC v periferni krvni obtok preko epitelno-mezenhimskega prehoda (EMP), za katerega se predvideva, da je ključni korak pri metastaziranju tumorja. Na koncu bomo ponudili vpogled v nove proti TMC-usmerjene pristope za neinvazivno diagnostiko in dolgoročno izboljšanje preživetvenih možnosti bolnikov. Zaključek Raziskave pljučnih TMC pridobivajo na pomenu tako v bazični znanosti kot v kliničnih aplikacijah; cilj obeh je identifikacija novih in zanesljivih biomarkerjev za pljučne TMC, opredelitev njihove funkcije v celici, končni cilj pa je razvoj tarčne terapije proti TMC, katere rezultat bo popolna eliminacija pljučnih TMC, kar se bo odražalo v boljšem preživetju bolnikov z nedrobnoceličnim rakom pljuč.
COBISS.SI-ID: 2869071