Z razvojem dostavnih sistemov na osnovi mezoporoznih silikatnih nanodelcev (MSN) se pojavlja potreba po enostavnem in učinkovitem načinu regulacije kinetike sproščanja učinkovine. Razvili smo redoks-odzivne sisteme s tremi nivoji steričnih ovir okoli disulfidne vezi. Mezoporozni prostor MSN smo napolnili z modelno učinkovino (barvilom rodamin B) in difuzijo iz pore preprečili z zaprtjem por z β-ciklodekstrinom. Sistemi so izkazovali zanemarljivo sproščanje barvila v odsotnosti reducenta, medtem ko je dodatek ditiotreitola povzročil cepitev disulfidnih vezi in omogočil sproščanje barvila. Večje sterične ovire okoli disulfidne vezi so zmanjšale hitrost sproščanja in količino sproščenega barvila. Tako smo pokazali zmožnost mezoporoznega sistema, da intrinzično določi hitrost in obseg sproščanja modelne učinkovine z majhnimi strukturnimi spremembami. In vivo eksperiment na ribah Danio rerio je potrdil biokompatibilnost sintetiziranega modelnega dostavnega sistema.
Poročamo o uspešni neposredni elektrokemijski sintezi Fe70Pd30 nanocevk v polikarbonatne membrane. Sistem Fe70Pd30 izkazuje potencial magnetnega spomina oblike, zato je zelo zanimiv za uporabo v medicinske namene, npr. kot sprožilec zdravilne učinkovine. Zato v dosežku poročamo tudi o uspešni funkcionalizaciji Fe-Pd nanocevk s paracetomolom. Študije sproščanja zdravilne učinkovine so nakazale na dvostopensko sproščanje le-te, kar je najverjetneje pogojeno z morfologijo nanocevk. S površine se učinkovina naglo, kinetično sprosti, sproščanje učinkovine iz notranjosti nanocevk pa je kontrolirano preko difuzije.
COBISS.SI-ID: 25576999
Poudarili smo pomembnost velikosti zapiralnih molekul v z dejavnikom pogojenih sistemih za sproščanje učinkovin na osnovi mezoporoznih silikatnih nanodelcih (MSN). V ta namen smo preučevali učinkovitost poli(propilen iminskih) dendrimerov za nadzor sproščanja modelne učinkovine. Sintetizirali in karakterizirali smo tip MCM-41 MSN. Porozno strukturo MSN so napolnili s fluorescenčnima spojinama (dinatrijeva sol fluoresceina in carboksifluorescein) in nato pore zaprli z vezavo dendrimerov generacij I do V preko disulfidnih vezi na površino nanodelcev. Nadzorovano sproščanje modelnih učinkovin smo preučevali v prisotnosti ditiotreitola (DTT). Dendrimeri generacij I in II so se izkazali za bolj učinkovite v zadrževanju in sledečemu sproščanju kot višje generacije. Poleg tega je imobilizacije MSN z večjo količino dendrimerov zmanjšala obseg sproščanja modelne učinkovine. Ta odkritja so pomembna za optimiranje dostavnih sistemov na osnovi MSN, saj pokažejo možnost uravnavanja količine sproščene učinkovine z izbiro zapiralne molekule primerne velikosti.