Pravica državljanov Evropske unije delati in opravljati storitve v drugi državi članici je lahko bistveno ovirana, če države članice v svojih pravnih ureditvah regulirajo veliko poklicev. Zato je zaznati veliko teženj po deregulaciji poklicev, to je odpravi formalnih zahtev za opravljanje poklica, pri čemer je treba zagotoviti ustrezno ravnovesje med javnim interesom in konkurenčnostjo.
COBISS.SI-ID: 3975895
Regulacija poklicev pomeni, da posamezne države v svoji pravni urediti postavljajo pogoje za opravljanje posameznega poklica. Razlogi držav za takšno odločitev so zelo različni in jih ni mogoče enačiti. V primerih zelo zahtevnih poklicev je regulacija skorajda pravilo, na primer zahtevana diploma medicinske fakultete za opravljanje poklica zdravnika. Pri ostalih poklicih, ki imajo nižjo stopnjo zahtevnosti ali pomembnosti z vidika zagotavljanja javnega zdravja in varnosti, pa se razlogi razlikujejo, kot na primer zagotavljanje kakovosti in nadzora. Veliko je tudi primerov, ko je regulacija posledica močnega poklicnega organiziranja in s tem zaščite lastnega “ceha”. Problem regulacije poklicev nastane, ko ta začne znatno ovirati (samo)zaposlovanje in prost pretok delavcev na enotnem evropskem trgu dela. Zato se s tem vprašanjem aktivno ukvarja tako Evropska unija kakor tudi države članice, med njimi tudi Slovenija. Pravica državljanov v Evropski uniji delati in opravljati storitve v drugi državi članici je temeljna pravica, ki jo zagotavlja Pogodba o Evropski uniji. Pravica vsake posamezne države članice Evropske unije pa je, da določi pogoje, ki jih mora posameznik izpolnjevati za opravljanje določenega poklica ali dejavnosti (reguliran poklic). Temeljni pravni okvir na področju (de)regulacije poklicev v Evropski uniji postavlja Direktiva 2005/36/EC o priznavanju poklicnih kvalifikacij. S to direktivo je Evropska unija reformirala sistem priznavanja profesionalnih kvalifikacij z namenom, da bi pripomogla k večji fleksibilnosti trga dela, še bolj liberalizirala določbe o storitvah, spodbudila avtomatično priznavanje poklicnih kvalifikacij ter poenostavila administrativne postopke. Na ravni Evropske unije je reguliranih sedem poklicev, za katere so bili minimalni pogoji usposobljenosti usklajeni, zato za njih velja avtomatično priznavanje poklicnih kvalifikacij. To so: zdravnik, medicinska sestra za splošno zdravstveno nego, zobozdravnik, veterinar, babica, farmacevt in arhitekt. Za poklice s področja obrtništva, industrije in trgovine (poklici iz Priloge IV k Direktivi 2005/36/ES) velja avtomatično priznavanje »poklicnih izkušenj«. Za vse ostale poklice oziroma za priznavanje drugih poklicnih kvalifikacij velja načelo splošni sistem – vzajemno priznavanje, po katerem je usposobljenost kandidata za opravljanje reguliranega poklica v določeni državi članici EU podvržena nadzoru pristojnih organov v posamezni državi članici EU. Posledica tega je zelo različno število reguliranih poklicev, saj nekatere države regulirajo zelo malo poklicev, s čimer olajšajo dostop do trga dela ter (samo)zaposlovanja. Na drugi strani pa nekatere države postavljajo veliko zahtev za opravljanje posameznega poklica, s čimer otežujejo zaposlovanje, kar je še dodatno problematično za delavcev migrante tako iz držav članic Evropske unije kakor iz drugih držav.
COBISS.SI-ID: 4085207
Regulacija poklicev pomeni določitev pogojev za opravljanje posameznega poklica, katerih izpolnjevanje se običajno preverja ob vstopu na trgu dela, lahko pa tudi med samim opravljanjem posameznega poklica. Na ravni Evropske unije je reguliranih več kot 4.700 različnih poklicev, ki jih lahko razvrstimo v približno 800 kategorij. Slovenija se v tem okviru uvršča v skupino držav z visokim številom reguliranih poklicev, saj je po trenutno dostopnih podatkih pri nas reguliranih okrog 300 poklicev. Problem regulacije poklicev nastane, ko ta začne znatno ovirati (samo)zaposlovanje in prost pretok delavcev na enotnem evropskem trgu dela. Poklici s področja turizma so podrobno regulirani. Namen regulacije poklicev je zlasti v varovanju javnega interesa, pri čemer pa lahko regulacija bistveno vpliva na (ne)konkurenčnost turizma kot panoge. Vprašanje, ki se v zvezi s tem postavlja, pa je, ali resnično potrebujemo tako močno regulacijo poklicev v turizmu. Prispevek se ukvarja z vprašanjem, ali in katere poklice na področju turizma deregulirati in kako pri tem uravnotežiti javni interes in konkurenčnost. Analiza se opira tako na domačo kot tudi na tujo zakonodajo, predlog ustreznih rešitev pa lahko pomembno pripomore k spremembi nacionalnih politik na tem področju.
COBISS.SI-ID: 4123863