Uvod. V klinični praksi izbiro primerne podporne tehnologije (PT) za vsakega posameznika izvaja multidisciplinaren tim strokovnjakov. Pogosto so strokovnjaki preobremenjeni, vzrok je v demografskih in socialnih spremembah v razvitem svetu, tako da se posledično izbira PT velikokrat izvede v okviru tima neizkušenih strokovnjakov. Proces izbire PT je dolgotrajen in potraten, saj pogosto ni jasno, kakšna je učna doba, potrebna za uporabo določene PT. Članek predstavlja študijo novega pristopa testiranja in izbire primerne PT za računalnik za ljudi z motoričnimi okvarami, ki temelji na učnem procesu uporabe PT. Metode. Na 92 uporabnikih, od katerih jih je bilo 63 z mišičnimi in živčno-mišičnimi obolenji, smo testirali šest uporabniških vmesnikov (tipkovnico, majhno in veliko upravljalno ročico, majhno in veliko sledilno kroglo ter pripomoček, ki se ga upravlja z glavo in vključuje funkcijo miške in tipkovnice). Za namen testiranja smo razvili in uporabili posebno programsko opremo za oceno tipkanja stavkov. Preverjali smo različne kriterije za izbiro optimalne PT in primerjali rezultate z izbiro izkušenega klinika. Rezultati. Učne krivulje ljudi z motoričnimi okvarami so bile zelo podobne tistim od kontrolne skupine, vendar z manjšo zmogljivostjo. Znanje oz. dnevna uporaba računalnika ni bila skladna z izbiro PT, vendar se je dosti natančno ujemala z nivojem funkcijskih zmogljivosti zgornjih udov. Skladnost med izbiro izkušenega klinika in izbiro na podlagi kriterija glede na učno krivuljo je bila dobra, vendar ne popolna. Upoštevaje tudi delno skladnost, t.j. če smo PT upoštevali kot ordinalno spremenljivko glede na odgovarjajoč nivo funkcionalne sposobnosti in upoštevali drugo najboljšo izbiro na podlagi učne krivulje, če se je ujemala z izbiro izkušenega klinika, je bila skladnost visoka za najvišjo mediansko hitrost kot kriterij izbire PT. Analizirali smo tudi napake, ki so jih testiranci delali med tipkanjem. Ugotovili smo, da je bilo povprečno število napak na znak nižje pri kontrolni skupini glede na skupino ljudi z motoričnimi okvarami ter da je bilo število napak statistično značilno različno med napravami med obema skupinama, saj so več napak kot s katerimkoli drugim vmesnikom naredili s pripomočkom, ki se ga upravlja z glavo in vključuje funkcijo miške in tipkovnice. Zaključek. Naš pristop za izbiro PT na podlagi učnega procesa se je izkazal kot uspešno vodilo neizkušenemu kliniku pri izbiri primerne PT za računalnik.
COBISS.SI-ID: 1223785
Nadzor kakovosti v zdravstvu v okviru Ministrstva za zdravje Republike Slovenije vključuje več kot 100 poslovnih kazalnikov gospodarnosti in učinkovitosti izrabe virov, ki se jih letno analizira v več kot 20 bolnišnicah. Večina teh kazalnikov so razmerja istovrstnih količin s slučajnim imenovalcem, v katerih sta števec in imenovalec visoko korelirana. Cilj analiz je odkrivanje odstopajočih vrednosti. Izvedli smo obsežno simulacijsko študijo, da bi preizkusili tri skupine tovrstnih metod: običajne teste za odkrivanje osamelcev v majhnih vzorcih (Grubbsov test, test Deana in Dixona, Nalimovov test – uporabljeni brezpogojno in pogojno glede na rezultat Shapiro-Wilkovega testa normalnosti porazdelitve); pravilo škatlastega grafikona; in dvojnokvadratnokorensko kontrolno karto, za katero smo uvedli kontrolne meje na podlagi regresije skozi izhodišče. Simulirali smo vrednosti iz treh porazdelitev, ki so se najbolje prilegale dejanskim podatkom – Pert, Burrove in triparameterske loglogistične, ki smo jih uporabili brez, z enim oziroma z dvema simuliranima osamelcema v vzorcih velikosti od 5 do 30. Simulirali smo "majhna" (pod 0,2; desno asimetrična) in "velika" (nad 0,5; bolj simetrično porazdeljena) razmerja. Metode so se pod različnimi pogoji obnesle zelo različno. Formalni testi za odkrivanje osamelcev v majhnih vzorcih so se izkazali za praktično povsem neuporabne, če smo jih v prisotnosti osamelcev uporabili le pod pogojem, da predhodni test ni pokazal odstopanja od normalne porazdelitve. Pravilo škatlastega grafikona je delovalo zelo različno, a pokazalo se je kot edino uporabno za najmanjše vzorce. Naša oblika dvojnokvadratnokorenske kontrolne karte je delovala preveč konservativno v najmanjših vzorcih in preveč liberalno za vzorce velikosti 20 ali več, a izkazala za kot najbolj uporabna za odkrivanje dejanskih osamelcev v večjih vzorcev. Kot možnost za nadaljnje izboljšave oziroma raziskave predlagamo predhodno testiranje normalnosti porazdelitve z družino robustnih testov na podlagi Jarque-Berajevega testa.
COBISS.SI-ID: 29598681