Za diagnosticiranje posttravmatske stresne motnje (PTSM) mora biti izpolnjen pogoj izpostavitve bolnika stresnemu dogodku. Razmerje med stresnim dogodkom in nevrobiološkimi spremembami povezanimi s PTSM je slabo razumljeno. Simptomi PTSM odslikavajo s stresom povzročene spremembe v nevrobiološkem sistemu, ki so posledica neustrezne nevrobiološke prilagoditve sistema na izpostavljenost močnim stresorjem. Poskusi, da bi povezali različne nevrobiološke spremembe s točno določenimi značilnostmi PTSM, potekajo, vendar pa zaenkrat še ni jasno ali določene nevrobiološke spremembe pri PTSM odslikavajo že prej obstoječo ranljivost ali so posledica izpostavitve stresorju. Znano je, da imajo dogodki v zgodnjem otroštvu trajne učinke na strukturo in funkcijo osrednjega živčnega sistema. To ‘razvojno programiranje’, v katerega naj bi bili kot mediatorji vključeni glukokortikoidni hormoni, vpliva na poznejši odgovor organizma na stresorje. Pred kratkim so bile ugotovljene epigenetske razlike v promotorju glukokortikoidnega receptorja specifičnega za živčne celice med žrtvami samomora z zlorabami v otroštvu ter tistimi brez zlorab. Spremembe v glukokortikoidnem sistemu naj bi bile povzročene s tkivno-specifičnimi spremembami v izražanju genov. Izgleda, da epigenetski mehanizmi ob genetski občutljivosti utegnejo igrati pomembno vlogo v procesu od izpostavljenosti stresorjem do razvoja PTSM.
B.04 Vabljeno predavanje
COBISS.SI-ID: 27538649Organizacija srečanja Slovenskega biokemijskega društva in Slovenskega genetskega društva z mednarodno udeležbo
B.01 Organizator znanstvenega srečanja
COBISS.SI-ID: 247452672Raba psihoaktivnih snovi sega daleč nazaj v človeško zgodovino. Razlogi, ki posameznika ali skupino privedejo do uživanja, so kompleksni in raznoliki ter obsegajo vpliv več različnih dejavnikov, od socialnega okolja pa vse do genetskega zapisa, ki ga človek nosi v jedrih svojih celic. Znanstvene raziskave odvisnosti, tako od dovoljenih kot od nedovoljenih drog, so na podlagi številnih študij pokazale, da so v razvoj odvisnosti vključeni številni dejavniki, ki zaradi seštevka skupnega učinka končno privedejo v odvisnost. Za razvoj odvisnosti torej prisotnost enega samega dejavnika ni dovolj, tako predvidevamo, da je ključna kombinacija več različnih dejavnikov. Med dovoljenimi drogami sta v svetu najbolj razširjeni alkohol in nikotin, med nedovoljenimi pa indijska konoplja (Cannabis indica), ki jo imenujemo tudi marihuana ali kanabis. Raba slednje je zaradi svojega učinkovanja, sproščanja in evforije, najpogostejša med mladimi, predvsem moškimi. Z vidika socialnih dejavnikov je dokazano, da je uživanje indijske konoplje tesno povezano s slabimi učnimi uspehi, zgodnjim opuščanjem šolanja in znižanim izobrazbenim dosežkom uživalcev. Poleg tega je uporaba te droge tesno povezana s povišanim tveganjem za razvoj duševnih bolezni, predvsem shizofrenije. Prav slednja predstavlja enega izmed ključnih razlogov za poglobljeni študij aktivne učinkovine indijske konoplje ter njenega učinka na osrednji živčni sistem in gene.
F.35 Drugo
COBISS.SI-ID: 29486297Poleg okoljskih dejavnikov številne različne študije, od živalskih modelov do kliničnih in družinskih, podpirajo pomembno vlogo genetskega ozadja in epigenetskih dejavnikov pri variabilnosti odgovora na bolečino. Zaenkrat točnih mehanizmov doživljanja bolečine in njenega prenosa po osrednjem živčnem sistemu še ne poznamo. Kljub temu pa podatki kažejo, da naj bi ključno vlogo igralo (ne)uravnavanje in neravnotežje živčnih prenašalcev serotonina in norepinefrina. Oba živčna prenašalca imata kompleksne signalne poti, ki so sestavljene iz številnih receptorjev, avtoreceptrojev, transporterjev in encimov. Pred kratkim so ugotovili razlike pri doživljanju bolečine med posamezniki, ki je bilo podprto z vplivom trialelnega polimorfizma v genu za serotoninski transporter. V osrednjem živčnem sistemu se nahaja še ena pomembna skupina proteiov, nevrotrofini, ki uravnavajo celično rast in preživetje, diferenciacijo, apoptozo in rekonstruiranje citoskeleta. Napačno uravnavanje možganskega nevrotrofnega faktorja je bilo prisotno pri posameznikih z nezgodno poškodbo možgan in posttravmatsko stresno motnjo, ki ju je kronična bolečina spremljala kot eden izmed kliničnih znakov. Genomika ima obetaven potencial, ki naj bi doprinesel k razumevanju mehanizmov in nadzora bolečine. Z modernimi laboratorijskimi tehnikami, ki nam omogočajo identifikacijo genov z mapiranjem, pregledovanjem celotnega genoma ali pa asociacijskimi študijami posameznih genov, ki naj bi bili odgovorni za bolečinske motnje, bomo ključne gene morda odkrili kmalu. Znanje o ključnih igralcih – genih – pa odpira še eno pomembno polje – osebno medicino, s katero bi lahko izboljšali učinkovitost obvladovanja bolečnine in znižanje stranskih učinkov zdravljenja.
B.04 Vabljeno predavanje
COBISS.SI-ID: 29475801