Les črnega topola je bil utekočinjen s solvolizo z dietilen glikolom (DEG) in s katalizatorjem žveplovo kislino. Določeni so bili optimalni pogoji utekočinjenja: temperatura reakcije 150 °C, reakcijski čas 95 min, razmerje les:DEG = 1:5 in 3 % dodatek žveplove kisline. Tekoča zmes, ki smo jo pripravili z utekočinjenjem je bila sestavljena iz dejanskega produkta reakcije solvolize in iz prebitnega nezreagiranega DEG. Prebitni DEG je bil iz zmesi uspešno odstranjen in s HPLC analiziran na vsebnost levulinske kisline, katere prisotnost je bila dokazana. Ocenjeno je bilo teoretično masno razmerje med lesom in DEG, ki je potrebno, da poteče popolno utekočinjenje lesa. Določitev števila OH skupin v zmesi je pokazala, da produkt utekočinjenja prispeva k približno 60 % vseh OH skupin, ostale hidroksilne skupine pa so na prebitnem reakcijskem topilu. Po naših podatkih iz literature nam je prvič uspelo izvesti samozamreženje utekočinjenega lesa brez utrjevalca. Raziskave z FT-IR so pokazale, da je zamrežen biopolimer verjetno etrska in/ali estrska mreža.
COBISS.SI-ID: 1703049
Odslužen les je pogosto kontaminiran z biocidi, zato so možnosti njegove ponovne uporabe omejene. Celo več, les, ki je impregniran s klasičnimi zaščitnimi sredstvi na osnovi bakrovih, kromovih in arzenovih spojin (CCA), je razvrščen kot nevarni odpadek. Zato potekajo raziskave možnosti ponovne uporabe ali čiščenja lesa, ki vsebuje biocide. Ena od možnosti, ki je obravnavana v tem članku, je utekočinjenje lesa, ki vsebuje biocide in raba takega lesa. Da bi osvetlili omenjeno možnost, je bil bukov in smrekov les impregniran z utekočinjenim lesom, ki je vseboval CCB (baker, krom, bor) in z utekočinjenim smrekovim lesom brez biocida. Tako prepojen les je bil v skladu s standardnim postopkom EN 113 izpostavljen glivam razkrojevalkam lesa. Vzporedno je bilo izvedeno tudi merjenje izpirljivosti pripravka iz zaščitenega lesa (po ENV 1250-2). Rezultati niso povsem jasno dokazali biološke neaktivnosti pripravkov iz utekočinjenega lesa s CCB. V večini primerov se je razkroj impregniranega zaradi okužbe z glivami v primerjavi z razkrojem kontrolnih vzorcev nekoliko zmanjšal. Po drugi strani pa se je bistveno zmanjšalo izpiranje Cu iz lesa, ki je bil impregniran s formulacijami iz utekočinjenega lesa, ki je vseboval CCB. Ta izsledek je indikator, da bi utekočinjen les morda lahko uporabili kot vezivno sredstvo za anorganske biocide.
COBISS.SI-ID: 1957257
Utekočinjena biomasa, ki je rezultat različnih do sedaj razvitih postopkov utekočinjanja, je temno rjave ali celo črne barve. Ta močna obarvanost zaradi estetskih razlogov omejuje uporabo utekočinjene biomase kot intermediata pri izdelavi različnih bio-materialov (plastike, lepil ali premazov). V tej študiji je bilo raziskano beljenje utekočinjenega lesa z različnimi modelnimi sistemi na osnovi vodikovega peroksida ali encima lakaza. Fentonov reagent – z Fe(II) aktiviran vodikov peroksid je pri vseh testiranih koncentracijah pokazal zelo nizko učinkovitost beljenja, saj je bila s tem reagentom doseženo le 25 % razbarvanje utekočinjene biomase. V nasprotju s tem sta bili z baker(II)/piridin ali s kalijevim karbonatom aktivirani raztopini vodikovega peroksida bistveno bolj učinkoviti: doseženi sta bili 71 % in 80 % stopnji razbarvanja. Poskusi uporabe »zelenega« postopka z encimi – z lakazo glive Trametes versicolor (EC 1.10.3.2) in možnega redoks mediatorja, (2,2-azino-bis-(3-etilbentiaolin-6-sulfonat) diamonijeve soli, ki razširja aktivnost lakaze tudi na nefenolne substrate, so bili neuspešni. Analize FT-IR spektrov, določitve izgube mase, hidroksilnega števila in meritve viskoznosti so pokazale, da je možno utekočinjen les do določene stopnje razbarvati (Delta E do 38) brez omembe vredne degradacije materiala. Utekočinjen les, snov temno rjave barve, je torej mogoče pretvoriti v transparenten oranžen material, katerega barvo bi bilo v postopku izdelave biomateriala v nadaljevanju možno še modificirati z uporabo barvil in pigmentov.
COBISS.SI-ID: 2064777
Zmanjšanje izpiranja zaščitnih borovih pripravkov iz impregniranega lesa je eden najpomembnejših izzivov na področju zaščite lesa v zadnjih 50 letih. Da bi upočasnili izpiranje bora iz lesa, so bile pripravljene zmesi vodnih raztopin borove kisline z utekočinjenim smrekovim lesom. S pripravljenimi formulacijami je bil prepojen smrekov les. Rezultati testov izpirljivosti so pokazali, da se je iz smrekovega lesa, ki je bil zaščiten z opisanimi novimi formulacijami na osnovi utekočinjenega lesa, izpiranje spojin bora pomembno zmanjšalo.
COBISS.SI-ID: 1881993
Pri lepljenju bukovine (Fagus sylvatica L.) z utekočinjenim lesom so prisotne poškodbe površine lepljene lamele, kar se izkazuje v velikem deležu loma po lesu ob relativno majhni strižni trdnosti spojev. Za ugotavljanje zgradbe spoja so bile uporabljene svetlobna mikroskopija, vrstična elektronska mikroskopija, FT-IR mikro-spektroskopija in elementna (CNS) analiza. Med lepljenjem lesa z utekočinjenim lesom so se delno razgradili lignin, del celuloze in hemiceluloze v celicah površine lesa, ki so bile v stiku z utekočinjenim lesom. Ob visokih temperaturah, ki so bile prisotne med procesom lepljenja, je v nadaljevanju prišlo do delne karbonizacije teh celic. Šibek mejni sloj, kjer je spoj razpokal, je predstavljal ozek sloj delno delignificiranih celic, ki so se nahajale na meji med delno karboniziranimi celicami na eni strani ter celicami nepoškodovanega lesa lepljenca na drugi. Zgradba spoja, formiranega v postopku lepljenje lesa z utekočinjenim lesom, je bila zelo netipična v primerjavi s spoji, ki nastanejo pri lepljenju lesa s sintetičnimi lepili, saj ni bilo prisotnega lepilnega filma, mejni sloj med lepilom in lepljencem ni bil jasen, celice na območju podpovršine lepljenca pa so bile poškodovane.
COBISS.SI-ID: 2058889