Kriza kaže, da je menedžment podjetij premalo celovit; med drugim se preveč omejuje na ekonomske in tehnološke dejavnike. Zaradi porasta kompleksnosti in hitrosti porajanja izzivov okolja se organizacije med drugim soočajo z demografskimi in socialnimi spremembami, s spreminjanjem vrednot, zahtev in sta I išč zaposlenih, z njihovo čustveno nestabilnostjo in zastavljanjem temeljnih bivanjskih vprašanj, s katerimi spoznavajo najgloblji namen življenja. Duhovno zavedanje in način življenja postajata priznana nepogrešljiva vrednota ljudi, ki ne skrbijo le za optimalno uresničevanje svojih življenjskih vlog, ampak tudi za osebni in osebnostni razvoj. Duhovna inteligenca kot filozofija vodenja podjetja spreminja pomen in smisel poslovanja: ukinja omejenost na racionalni del osebnosti. Nadgrajena je z duhovnim kapitalom, zato predstavlja zavedanje, da gre za višje poslanstvo (od zgolj dobička), in je osnova za doseganje psihičnega dobrega počutja zaposlenih, katero podpira ustvarjalnost, inovativnost, zato konkurenčnost organizacij. V prispevku se osredotočamo na duhovno inteligenco in duhovni kapital, ki ju povezujemo s psihičnim dobrim počutjem človeka, katero izvira iz optimalnih izkušenj in delovanja. Psihično dobro počutje determinirata dve perspektivi: hedonistična in eudajmonična. Eudajmonični pristop, ki v ospredje postavlja samo-realizacijo, je raziskovalce vodil k psihološkemu dobremu počutju in samo-determinacijski teorij i. Hedonistični pristop kot lastno vrednotenje počutja ljudi opredeljuje subj ektivno dobro počutje. Spoznanja obeh pristopov združuje psihično dobro počutje človeka, ki determinira njegovo zadovoljstvo, ustvarjalnost, uspeh pri delu in produktivnost. To pomeni, da so pričakovani (ekonomski) rezultati organizacij pogosteje posledica subjektivnega dobrega počutja kot obratno. Vodstva to pogosto spregledujejo.
COBISS.SI-ID: 10591004
Osnova vsake družbe je sestavljena iz ljudi, ki so tudi bistveni del koncepta družbene odgovornosti (SR). SR je sodobna različica neformalnega sistemskega obnašanja, katerega cilj je zadostna in potrebna celovitost obnašanja vplivnih oseb in njihovih organizacij. To zahteva, od njih pošteno obnašanje, nego in konec zlorabe svojih lastniških pravic v primerjavi z zaposlenimi, poslovnimi partnerji in širše družbe ter naravnih pogojev za preživetje človeštva; v ISO 2600 je tem SR še 7 in so povezane z načelom celovitosti in soodvisnosti. SR se razteza na guvernerje, vodje in vladno vodstveno načelo imenovano »lastniki procesa«, ki daje pravico podrejenim voditi del organizacije z odgovornostjo, vključno z njihovo pravico do (uspešno in učinkovito!) brez uporabe njihove pravice do zlorab. Dobro počutje človeka kot osebe, družbe in zaposlenega so lahko posledica tako ne tehnološke inovacije veliko lažje kot brez nje. To je pomembno zato, ker ljudje, ki se dobro počutijo delajo bolje, ter tako prispevajo k zadostni in potrebni celovitosti in uspehu.
COBISS.SI-ID: 10908188
Enostranskost je nevarna, je tudi osnovni vir sedanje družbeno-gospodarske krize. Načela in metode neoliberalizma ne kažejo poti iz krize, saj so jo povzročile. Družbena odgovornost jo kaže, a kot zapletena netehnološka inovacija, ki odpira pot od enostranskosti k zadostni in potrebni celovitosti z medstrokovnim ustvarjalnim sodelovanjem brez zlorabe vpliva. Tudi finančna, gospodarska in družbena kriza, ki se je, potem ko je nastajala desetletja, pojavila leta 2008, je posledica enostranskosti, ki škodi odnosom in zahteva celovitost, zato sodelovanje. Vsi smo soodvisni in vsi potrebujemo inovacije, a ne le tehnično-tehnoloških, ki so sicer zapletene, a manj kot inovacije vrednot/kulture/etike/norm celovitega obnašanja - npr. za prehod od zgolj ekonomike ozke specializacije na njeno dopolnitev z etiko soodvisnosti in ekonomiko ustvarjalnega sodelovanja za zadostno in potrebno celovitost. Te lastnosti ljudi in poslovanja družbena odgovornost omogoča, neoliberalizem pa ne.
COBISS.SI-ID: 30736733