Elementarno železo je v naravi razmeroma redko in je samorodnega in meteorskega izvora. Kovino pa se pridobiva iz kvalitetnih železovih mineralov, katerih ležišča so v svetu široko razprostranjena, večkrat tudi na površini. Zato je bilo železo že v arheoloških obdobjih dostopno večini kultur v nasprotju z barvnimi kovinami, katerih zaloge so bile pogosto oddaljene, njihova dobava v bronasti dobi pa strogo nadzorovana. Pač pa je bila pot do odkritja uporabnega železa dolgotrajnejša in tehnološko neprimerno zahtevnejša od pridobivanja bakra in izdelave zlitin. Slovenija je spoznala železo med prvimi v Evropi zaradi ugodne geografske lege med rudonosnimi Alpami in severnim Jadranom in obilice domače površinske rude. Dokazi za stike domačega prebivalstva z rudosledci in metalurgi z vzhodnomediteranskega prostora ter za sodelovanje v trgovini z bakrom segajo v čas med 12. in 10. stoletjem pr. n. št. Na tej osnovi sklepamo, da so bili lokalni prebivalci razmeroma zgodaj seznanjeni z zahtevnim postopkom žlindranja sulfidnih vrst bakra, ki so ga tri stoletja pozneje, v 7. stoletju pr. n. št., s pridom uporabili tudi pri tehnološko zahtevnem pridobivanju železa in izdelavi uporabnih železnih izdelkov.
COBISS.SI-ID: 35006765
Za doslej neidentificirano skupino bodal s polkrožnim glavičem so značilne medeninaste zakovice z glavicami, ki imajo dvignjen rob in bunčico v sredini; značilnost njim pripadajočih polnokovinskih nožnic so poleg enakih zakovic še medeninaste zanke za pripenjanje. Največ takih bodal in nožnic izvira iz rimskega vojaškega tabora Dangstetten, zato predlagamo njihovo poimenovanje po tem najdišču. Opisana bodala in nožnice izvirajo z najdišč in iz kontekstov, ki kažejo na datacijo od konca zgodnjeavgustejske oziroma začetka srednjeavgustejske do konca poznoavgustejske dobe. V Sloveniji poznamo dve taki bodali (eno s pripadajočo nožnico), obe iz reke Ljubljanice.
COBISS.SI-ID: 35010605
Zbrali in proučili smo vse poznane novčne najdbe iz trdnjav in stolpov obrambnega sistema Claustra Alpium Iuliarum. Interpretirali smo gibanja intenzivnosti denarnega obtoka, ki odražajo aktivnosti v posameznih trdnjavah oz. stolpih. Obenem smo kritično izpostavili novčne najdbe iz arheoloških kontekstov, ki jih lahko povežemo z gradbenimi aktivnostmi na zidanih obrambnih strukturah. Podali smo tudi pregled najmlajših novcev s posameznih trdnjav, ki kažejo na čas prenehanja rednega dotoka denarja v obtok, s tem pa tudi na prekinitev intenzivnega življenja. Ugotovili smo, da je mogoče prve gradbene aktivnosti na obzidju trdnjave Castra (Ajdovščina) časovno umestiti v 80-ta leta 3. stoletja. Novci iz Ad pirum (Hrušica) kažejo v 3. in 4. stoletja podobno sliko, kot novci iz trdnjave Castra, ni pa zanesljivih podatkov o času izgradnje te trdnjave, za katerega se nakazuje začetek 4. stoletja. Redke najdbe novcev v prehodnih stolpih jugovzhodno in jugozahodno od Hrušice kažejo na njihovo gradnjo sredi 4. stoletja. Na manjših trdnjavah na Lanišču in Martinj hribu smo ugotovili v drugi pol. 4. stol. povečan dotok denarja, ki je postal izrazit v času vlade Valentinijana (364 to 375); novčne najdbe kažejo, da sta bili ti dve trdnjavici porušeni leta 388 ali kmalu po tem in nista bili več obnovljeni. V trdnjavi Ad Pirum je dotok denarja presahnil konec 4. ali na začetku 5. stoletja, v trdnjavi Castra pa so zastopani še novci prvih treh desetletij 5. stoletja.
COBISS.SI-ID: 34950701
V članku je predstavljena dinamika pojavljanja depojev različne sestave ter njihova razprostranjenost tekom bronaste dobe na obsežnem prostoru med Padom in Donavo (upoštevanih je 372 depojev). Dinamika njihove sestave, kot tudi njihove razširjenosti, nakazuje nekaj zaključkov: 1. Sestava depojev je posebej v zgodnji in srednji bronasti dobi močno regionalno pogojena. Depoji s sekirami so omejeni na prostor južno od Alp, depoji z ovratnicami izključno na podonavski prostor Avstrije, mešani nakitno-orožni depoji pa so skoraj izključno panonski pojav. 2. Veliki depoji mešane sestave se v starejši kulturi žarnih grobišč (KŽG) nasprotno dokaj enovito pojavljajo na celotnem obravnavanem prostoru, njihovo število pa se v primerjavi z zgodnjo in srednjo bronasto dobo močno poveča. V mlajši KŽG se ponovno oblikujejo manjše depojske regije, ki jih dodatno obeležujejo pomembna naselbinska središča s številnimi depoji (npr. Frattesina v severni Italiji, Saghegy in Velem-St. Vid na zahodnem Madžarskem). 3. Opazovanje pojavljanja bronastodobnih depojev v sočasnih naselbinah kaže, da se od zgodnje in srednje bronaste dobe do starejše KŽG njihov delež v naseljih manjša (od 15% do 7%), ponovno pa naraste v mlajši KŽG (20%). Čeprav je to zaradi pretežne naključnosti odkritij depojev nepopoln podatek, pa vseeno nakazuje, da kompleksnejša panonska naselja Koszider horizonta srednje bronaste dobe ter omenjena centralna naselja mlajše KŽG izkazujejo večjo afiniteto do deponiranja.
COBISS.SI-ID: 8340064
Z metodo PIXE-PIGE smo analizirali steklene jagode iz grobov od 7. do 10. stoletja v Sloveniji. Rezultati kažejo dve skupini stekla: natronovo steklo, značilno za rimsko produkcijo, in steklo, narejeno s pepelom solnoljubih rastlin, ki je po koncu 8. stol. postopno nadomestilo natronovo steklo. Alkalne snovi v drugi skupini so podobne tistim, ki so jih več stoletij kasneje uporabili pri eni izmed vrst beneškega belega stekla. Izvor skupine, pri kateri je steklo narejeno s pepelom solnoljubnih rastlin, je verjetno Mezopotamija in okolica Aralskega jezera. Značilne mozaične jagode z očesci in členaste jagode so iz stekla solnoljubih rastlin, kar potrjuje rezultate njihove stilistične analize, ki je pokazala na njihov izvor v osrčju arabskega kalifata. Rezultati so pomembni tudi za datiranje arheoloških kulturnih skupin. Grobišča z značilnimi keramičnimi pridatki v vzhodni Sloveniji so vsebovala jagode iz pepela solnoljubih rastlin, ki se v osrednji in zahodni Evropi ne pojavljajo pred koncem 8. stoletja. Ta izsledek se sklada z arheološkim datiranjem omenjene skupine grobov v konec 8. in v 9. stoletje. V skupini grobov iz osrednje Slovenije (ketlaška kultura) so analize jagod iz grobov njene starejše skupine, ki so jo slovenski arheologi doslej datirali v 7. in 8. stoletje, njihovi srednjeevropski kolegi pa v prvo polovico 9. stoletja, pokazale številne jagode iz stekla, ki je bilo narejeno s pepelom solnoljubih rastlin, kar govori v prid mlajši dataciji omenjene skupine.
COBISS.SI-ID: 25673511