Knjiga je posvečena zadnjemu stoletju kitajskega razvoja. V svoji interdisciplinarni zasnovi na izviren način obravnava procese modernizacije na Kitajskem in postopni ter nemalokrat boleči preobrazbi Kitajske iz tradicionalne rigidnosti konfucijanske etike v moderno državo, opredeljeno s pritiski in prednostmi globalizacije. Prispevki, ki so zbrani v njej, odražajo politične, idejne, kulturne in aksiološke elemente tega razvoja, zlasti ob upoštevanju dejstva, da si je Kitajska ravno v zadnjih sto letih uspešno utrla pot, ki jo je povedla iz položaja zaostale, revne polkolonialne države na položaj svetovne velesile. Po drugi strani pa so vsi ti prispevki v največji meri tudi plod našega videnja sedanje, »moderne« Kitajske, saj na različne načine razpirajo vprašanja o njenih specifičnih posebnostih, ki bodo kljub vsej univerzalnosti pogojev globalnega sveta zagotovo botrovale obličju bodoče Kitajske in hkrati tudi obličju sveta, v katerem vsi živimo. Monografija tako izpostavi aktualno problematiko in kot taka predstavlja tehten prispevek k sinologiji in humanistiki na splošno v slovenskem in mednarodnem prostoru. Glede na to, da je sinologija v Sloveniji relativno mlada disciplina veliko prispeva tudi k bogatenju slovenske terminologije na področju sinologije.
COBISS.SI-ID: 264097024
Specifični kitajski modeli spoznavnih teorij do temeljili na predpostavki strukturno urejene realnosti; ker je bil naravni (ali kozmični) red viden kot organski, je nujno moral slediti pretoku strukturnih vzorcev; njegovo delovanje je bilo v skladu s strukturnimi principi, ki regulirajo vsakršen obstoj. V tovrstnem videnju sveta je tudi naša zavest strukturirana v skladu s tem univerzalnim, a hkrati odprtim organskim sistemom. Aksiomi našega spoznavanja in mišljenja zato niso arbitrarni, temveč sledijo tej racionalno zasnovani strukturi. Vzajemna združljivost kozmičnih in mentalnih struktur je osnovni predpogoj možnosti našega zaznavanja in dojemanja zunanje stvarnosti. Pričujoča študija prikaže, da je bila tovrstna paradigma strukturne epistemologija na Kitajskem prisotna že v najzgodnejših spoznavnih teorijah. Predstavitev kitajskih modelov in njihova umestitev v zahodne diskurze zapolnjuje pomembno teoretsko vrzel v zahodnih diskurzih strukturalizma. Knjiga nudi vpogled v epistemološke sisteme, ki so vzniknili izven diskurzov evro-ameriške idejne tradicije. Zato nam nudi možnost preseganja in eliminiranja določenih kulturno pogojenih predsodkov glede domnevne superiornosti in vseprisotnosti zahodnih teoretskih modelov in nazorno prikaže dejstvo, da rezultati zahodnih diskurzov nikakor ne predstavljajo edine gonilne sile teoretskih inovacij sodobnega časa.
COBISS.SI-ID: 49541986
Tradicionalni kitajski filozofski diskurzi so se v mnogih pogledih razlikovali od zahodnih. V tem kontekstu moramo najprej omeniti načelo imanence, ki je popolnoma drugačno od osnovnih izhodišč transcendentalne metafizike. Imanentni pojmi, ki opredeljujejo večino tradicionalnih kitajskih teorij, so seveda nujni proizvodi holističnega videnja sveta. Če ni ločnice med dvema svetovoma (fizičnim in idejnim ali subjektivnim in objektivnim), tudi ni možno definirati, kateri od njiju je primaren, pomembnejši ali absoluten. To je vzrok za dejstvo, da večina prevladujočih idejnih diskurzov tradicionalne Kitajske ni predpostavljala koncepta transcendence v smislu preseganja ene in prehoda v drugo sfero. Zhu Xijeva朱熹 (1130–1200) filozofija je temeljila na binarni kategoriji konceptov li 理 in qi 氣. Četudi sta bila ta koncepta v zahodni, pa tudi v sodobni kitajski literaturi večinoma interpretirana v dualističnem smislu, namreč v smislu idejnega principa na eni, in materije na drugi strani, nam nov vpogled v tradicionalno strukturno paradigmo, ki tvori temelj kitajskih binarnih kategorij, nudi nove možnosti interpretacije. Pričujoče poglavje nazorno prikaže evrocentrizem tradicionalnih prevodov teh dveh terminov. S kritično analizo metodoloških pristopov, ki so privedli do tradicionalnega razumevanja te binarne kategorije, avtorica argumentirano prikaže problematično vlogo tovrstnih prevodov. Poglavje predlaga inovativno, bolj avtohtono in objektivno razumevanje komplementarne relacije, ki opredeljuje oba, v tej binarni kategoriji vsebovana anti-pola, in sicer v smislu konceptov strukture in tvornosti.
COBISS.SI-ID: 49903202
Članek obravnava temeljna načela verzifikacije v klasični kitajski poeziji v času dinastije Tang, ko so za pisanje poezije veljala stroga metrična in tonalna pravila in jih primerja z metričnimi načeli, kakršna so se razvila v dominantnih strujah evropske pesniške tradicije. Na ta način izpostavi metodološko problematiko dojemanja klasične kitajske poezije, ki pogosto še vedno izhajajo iz evrocentričnih pristopov. Avtorica se pri tem osredotoči na najbolj kompleksno in zahtevno pesniško obliko, namreč na analizo osemvrstičnice (lüshi), ki mora upoštevati pravila kot so tonalni, gramatični in semantični paralelizem, ki se vsi po vrsti nanašajo na drugi in tretji distih. Tonalni paralelizem zahteva, da drugi verz distiha predstavlja tonalni kontrast prvega verza. Pri tem gre za metrično pravilo, ki je pogojeno s specifično tonalno naravo kitajskega jezika, in katero zato v evropskih metrikah ni znano. Gramatični paralelizem pomeni paralelno razporeditev besednih vrst v distihu. Semantični paralelizem predstavlja antitezo na pomenski ravni; oba slednja principa sledita tradicionalnim vzorcem sporočilnosti in interpretativnosti, ki temelje na posebni vrsti kitajskega modela analogije. Avtorica opozori tudi na dejstvo, da so bila verzifikacijska pravila znotraj klasične kitajske metrike preveč zapletena in toga, in da jih zato tudi največji pesniki niso vedno upoštevali.
COBISS.SI-ID: 51050338
Znanstvena monografija Anguttara Nikaya Puranatika je rezultat večletnega raziskovanja srednjeveških budističnih besedil, predvsem komentarjev na theravadski kanon iz Myanmara (Burme) in Sri Lanke, zapisanih v jeziku pali. Raziskuje besedila, ki jih je moderna znanost do sedaj smatrala za izgubljene ali neobstoječe. Ta redka besedila, ki obstajajo le v težko dosegljivih in redkih rokopisih, predstavljajo zelo pomembno povezavo v predaji palijske budistične tradicije. Avtorja sta v Myanmaru odkrila rokopis starega komentarja na Anguttaranikayo, to je besedilo, ki ga je sodobna znanost smatrala za neobstoječe. Odkritje tega besedila prikazuje zgodovinski razvoj palijske tekstualne tradicije v povsem novi luči. Avtorja sta na podlagi mikrofilma rokopisa Anguttara Nikaya Puranatika raziskala besedilo, ki služi kot osnovno izhodišče monografije. Kritična izdaja besedila kaže, da se Anguttara Nikaya Puranatika v veliki meri razlikuje od drugih poznanih komentarjev (tika), le-te namreč tudi kriticno komentira, dodaja nove materiale itd. Monografija vključuje kritično izdajo in analizo celotnega besedila, osnovano na primerjalni in filološki metodologiji. Monografija je prva sistematična komparativna analiza redkih starih rokopisov palijske komentatorske literature v širšem okviru theravadske tradicije. Glavni inovacijski rezultat monografije je prav v samem odkritju, kritični izdaji in analizi tega rokopisa in njegovi primerjavi z drugi rokopisnimi viri ter njihovimi tiskanimi izdajami, ter dokazuje, da ni obstajala le ena palijska komentatorska tradicija (kot je do sedaj trdila sodobna znanost), temveč sta obstajali dve tradiciji, ki sta bili v časovnem razmiku vsaj 300 let. Monografija predstavlja na nov način palijsko komentatorsko izročilo theravadskega budizma in s tem doprinaša nove smernice v budističnih študijah, ter jasno nakazuje, da je potrebno kritično raziskati izhodišča in ideje o budizmu, ki jih je sodobna znanost ustvarila v 19. in 20. stoletju.
COBISS.SI-ID: 51283298