Pričujočo znanstveno monografijo je ARRS v letu 2013 uvrstila med izjemne znanstvene dosežke iz leta 2012. Povzetek vsebine: Tradicionalna kitajska filozofija je razvila paradigmo teoretske epistemologije, ki temelji na konceptu strukture. Tak epistemološki sistem je zasnovan na predpostavki strukturne urejenosti sveta, ki se odraža v večini filozofskih del kitajske tradicije. Ta strukturno urejeni kozmični red pa ni zgolj osnova kitajske epistemologije, temveč predstavlja temeljno paradigmo klasične kitajske filozofije kot take. Knjiga je nastala z namenom, osvetliti in obdelati to paradigmo, katera se lahko pokaže šele z uporabo raziskovalnih metod, ki izhajajo iz avtohtonih kategorialnih aparatov in semantičnih razvojev kitajske antike. Strukturno videnje kozmosa in vsega obstoječega, ki je nujno njegov vitalni del, je specifična posebnost klasičnega kitajskega holizma. Povezanost vseh dejavnikov bivanja je sistemsko urejena; osnova te urejenosti je struktura, ki pa ni zgolj sistemska forma, katera sestavlja kompozicijo vesoljstva, temveč je organska in dinamična tvorba. Njen organizem, ki preveva vse, kar obstoja, je zato sistemsko združljiv tako z neživimi objekti, ki se vanjo umeščajo v skladu z racionalnimi, strukturnimi vzorci vesoljstva, kot tudi z organskim ustrojem živih bitij, ki so njen naravni del. Struktura bivanja, ki se kaže v tej paradigmi, pa ima še eno pomembno značilnost; njen sistem, ki temelji na ontološki dvojnosti imanentne metafizike, (saj zaobjema tako idejne principe, kot tudi konkretne danosti obstoječega), je tudi neskončen in zato odprt. Prav zato tradicionalni kitajski pogled na svet v osnovi ni determinističen, četudi je po njem vsaka obstoječa stvar nujni del strukture, ki presega njeno konkretno danost.
COBISS.SI-ID: 49541986
Filozofska struja modernega konfucijanstva (xin ruxue) se je v teku 20. stoletja v glavnem razvila na Tajvanu in v Hong Kongu in postaja vse bolj razširjena tudi v večini drugih vzhodnoazijskih držav, ki so tradicionalno sodile h konfucijanskim kulturam, kot so na primer Japonska in Južna Koreja. Moderno konfucijanstvo predstavlja najvplivnejši in najpomembnejši diskurz v sodobni vzhodnoazijski teoriji in v zadnjih dveh desetletjih tudi osrednji del novih prevladujočih ideologij v L.R. Kitajski. Ta struja je opredeljena z iskanjem sintez zahodne in tradicionalne vzhodnoazijske miselnosti in se osredotoča na nadgrajevanje sistemov idej in vrednot, primernih za reševanje družbenih in političnih problemov sodobnega globalnega sveta. Pričujoča knjiga zato ni osredotočena zgolj na filozofska izhodišča, ideje in metode modernega konfucijanstva, temveč osvetljuje tudi politična, družbena in ideološka ozadja takim. konfucijanske prenove na eni, ter njene inherentne povezave z ideološkimi osnovami kitajske modernizacije na drugi strani. Pričujoča knjiga nam marsikaj pove o času in prostoru, v katerem živimo, ter o modernem konfucijanstvu v vlogi ene najpomembnejših filozofskih dediščin sodobnega sveta. Zato bodo njeni rezultati v sodobnih filozofskih in kulturoloških diskurzih zagotovo precej prispevali k pridobivanju novih vpogledov v aktualno vlogo takim. »ne-zahodnih« idejnih tradicij.
COBISS.SI-ID: 267091200
Neposreden ali posreden stik z Zahodom na pragu 20. stoletja je prispeval tudi h globoki krizi kitajske umetnosti. Številni mladi umetniki so odhajali v tujino na študij zahodne umetnosti, da bi reformirali izrabljeno kitajsko slikarstvo, ki je zaostajalo v perspektivi, kreativnosti in kot tako bilo neprimerno za upodabljanje sodobnih tematik. V istem času je Chen Shizeng, priznan slikar v Pekingu, v svojem teoretičnem eseju zagovarjal s konfucijansko tradicijo prežeto slikarstvo izobražencev, v katerem je vzpostavil t.i. teorijo subjektivnosti. Pričujoči članek v raziskovanju zahodno-kitajskih-japonskih odnosov v umetniških tendencah poskuša pojasniti večjo naklonjenost kitajskih “zahodnjaških” umetnikov do zahodne avantgardne umetnosti kot do akademskega realizma, čeravno je bil slednji promoviran s strani vodilnih osebnosti s področja izobraževanja umetnosti, kot so Cai Yuanpei, Chen Duxiu in Xu Beihong. Tovrstni pojav lahko razumemo tudi kot pozitiven odgovor na Chenovo teorijo subjektivnosti, v kateri je slikarstvo izobražencev z elementi samo-izražanja in subjektivizma postavil ob bok zahodnim modernim –'izmom'.
COBISS.SI-ID: 35517997
Obsežna izvirna raziskava na področju diplomacije Tajvana do držav nekdanje Jugoslavije: raziskava opredeli zunanje in notranje dejavnike, ki oblikujejo zunanjo politiko tajvanske vlade skozi štiri osnovne ravni analize mednarodnih odnosov: sistema, države, družbe in ravni posameznika ter tako poda celovit vpogled v ozadje in okoliščine, ki krojijo tajvansko diplomatsko ofenzivo na področju nekdanje Jugoslavije. Izčrpna sistematična analiza dejavnikov, ki posredno ali neposredno vplivajo na zunanjo politiko tajvanske vlade podaja jasen vpogled v razmerje med trdo in mehko močjo oziroma v vpliv politično-gospodarskih in normativno-vrednostnih sil. Znanstvena monografija izhaja iz doktorske disertacije, ki je plod 4-letnega raziskovalnega bivanja na Tajvanu in je leta 2009 prejela mednarodno nagrado za izjemen dosežek tajvanske ugledne univerze National Sun Yat-Sen University (šifrant E02 mednarodne nagrade, COBISS.SI-ID 42085474).
COBISS.SI-ID: 41116258
Raziskava vključuje analizo in kritično izdajo budističnega besedila iz 12. stoletja, komentarja na Anguttara Nikayo, ki je pomemben del theravadskega budističnega korpusa. Knjiga je osnovana na odkritju (leta 2003, v Yangonu, Myanmar) redkega rokopisa besedila, za katerega so do tedaj znanstveniki menili, da ne obstaja ali pa da je izgubljeno. Mikrofilmirani rokopis je avtorica skupaj s pokojnim Primožem Pečenkom transliterirala, analizirala in primerjala z obstoječimi besedili palijskega theravadskega kanona. Raziskava je doprinesla radikalno nov pogled na strukturo komentatorskih palijskih besedil v okviru theravadskega budizma: v nasprotju z dotedanjimi teorijami, da je obstajala le ena tradicija komentarjev na budistični kanon, je analiza rokopisnega gradiva pokazala, da sta obstajali dve različni komentatorski tradiciji in da je bilo besedilo v odkritem rokopisu dosti starejše (okoli 300 let) in drugačno od do tedaj poznanega komentarja (to je Anguttara Nikaya Navatika). Raziskava je pokazala, da sta theravadska tradicija in tudi moderna znanost do sedaj ignorirali tekste, ki so se ohranili v rokopisni obliki in jih je še mogoče najti v samostanskih knjižnicah v Burmi in na Sri Lanki. Odkritje rokopisa, njegova analiza in kritična izdaja je s tem izpostavila do tedaj manjkajočo povezavo v palijski tekstualni predaji in dala novo spoznanja o prenosu palijske kanonične in postkanonične literature.
COBISS.SI-ID: 51283298