Za Rousseauja je socialna pogodba hipotetična; v članku zagovarjam tezo, da gre za politični miselni eksperiment (ME). Iskanje najboljšega normativnega vzorca v podatkih ima vzporednico v zgodovinskem sklepanju na najboljše pojasnilo v Drugem diskurzu. Analogija med obema zagotavlja metodološko enotnost Rousseaujeve politične filozofije. Branje tega dela kot miselnega eksperimenta kaže, da izpolni nujne pogoje za intuitivno sprejemljivo oznako ME in se vmešča znotraj tradicije teoretikov družbenih pogodb, ki je ves čas eksperimentirala s hipotetičnimi ureditvami. Branje Družbene pogodbe kot ME nam je v pomoč pri sistematizaciji nekaterih od njenih pomanjkljivosti iz širše perspektive metodologije politične filozofije. Prav tako pa vmešča Rousseaujevo delo tja, kamor sodi: v tradicijo, ki se prične z Platonovo Državo, se nadaljuje z renesanso in zgodnjimi modernimi filozofskimi utopijami in doseže vrh pri teoretikih družbene pogodbe, ki se potem nadaljuje vse do Rawlsa in njegovih današnjih nadaljevalcev. Upamo, da bomo s tem prispevali k bolj pozitivni sliki Rousseaujevega dela, kljub kritikam njegovega surovega načina miselnega eksperimentiranja.
COBISS.SI-ID: 20253704
V prispevku poskušam redefinirati osrednje vprašanje o bistvu intelektualca, kaj in kdo točno je po svoji definiciji, nato pa se sprašujem, kaj ali kdo je v slovenskem družbenem prostoru. Razvijam svojo tipologijo štirih razmeroma heterogenih vrst intelektualca (izobrazbeni, znanstveni, progresivni in humanistični) in znotraj ponujene taksonomije dodatno opozarjam na spregledano družbeno vlogo intelektualca kot dejavnega državljana. Ugotavljam, da so naloge intelektualcev tudi zagotavljanje in skrb za javno rabo uma in skrb za deliberacijo o ciljih skupnega življenja, ravnanje v dobro vseh in dajanje zgleda v družbi s svojo privrženostjo racionalnosti. Na koncu zaključim, da je intelektualec nekdo, ki bistveno sodeluje v postopkih sprejemanja skupnih odločitev, opozarja na napake in prehitre sklepe, predsodke in pravice, sovražni govor in diskriminatorne obravnave, s čimer afirmiram predvsem tip progresivnega in humanističnega intelektualca.
COBISS.SI-ID: 32481885
V prvem, krajšem delu članka opozorim na nekaj problemov in potencialnih zmot povezanih z Berčićevim razumevanjem pogoja občutljivosti, ki je za Nozicka nujen za spoznanje. V drugem delu članka pa zagovarjam pogoj modalne stabilnosti ali omejene občutljivosti kot revizijo Nozickovih pogojev za neakcidentalno povezavo med našim prepričanjem in resnico prepričanja. Kadar obstaja resna možnost, da si zmotno prepričan, da p, tedaj ne veš, da p. Občutljivost znotraj meja terja, da upoštevamo več možnih svetov (vse znotraj sfere resnih ali relevantih možnosti) kot klasična občutljivost, ne pa svetov izven te sfere. Ideja modalne stabilnosti združuje robustnost (varnost) in odzvivnost na spremembe dejstev (občutljivost).
COBISS.SI-ID: 20331528
Od začetka projekta Evropske prestolnice kulture, ki je leta 2012 potekala v Mariboru, je imela ta precej simbolne implikacije, vendar z zelo natančno začrtanimi cilji: ti so, na primer, v obogatitvi evropske kulturne ali mentalne raznolikosti, počastitvi vseh kulturnih odnosov, ki enotijo in združujejo Evropejce, nenazadnje pa tudi v krepitvi evropskega državljanstva na podlagi skupnih vrlin. Knjiga o prezrti obravnavi Evropske prestolnice kulture 2012 sledi takim poudarkom, opredeljenim že s strani Evropske komisije, predvsem pa še zlasti podčrtuje pomen intelektualne kulture v slovenskem kontekstu, in sicer kot vrsti pozitivnega zunanjega učinka na izboljšanje kulturne ponudbe mesta in uveljavljanje njegove prepoznavnosti. Bistvenega pomena za oblikovanje evropskega državljanstva je iskanje skupnih značilnosti in vrednot, ki spadajo v intelektualno kulturo, kar lahko proizvede dejansko in ne le površinsko solidarnost med državljani.
COBISS.SI-ID: 269218560
V članku je predstavljena zveza med funkcionalizmom, ki mentalna stanja obravnava kot funkcionalna stanja, računalniki, ki so po njegovi računski različici sposobni misliti in argumentom iz »kitajske sobe«, ki naj bi enkrat za vselej pokazal, da stroji nikoli ne bodo inteligentni. Prvi del prikazuje osnovno idejo in motivacijo za funkcionalizem skupaj z glavnimi ugovori proti njemu, drugi del članka miselni eksperiment s »kitajsko sobo«, ki formuliran kot argument zavrača idejo o mislečih strojih na podlagi tega, da manipulacija s formalnimi simboli še ni dovolj za razumevanje njihove vsebine, tretji pa povzema glavne ugovore argumentu iz »kitajske sobe« in pri odgovoru nanje prinaša nekaj novih idej, ki zagovarjajo prepričanje, da so inteligentni računalniki kljub vsemu načeloma možni.
COBISS.SI-ID: 20307976