Glavnina našega razumevanja naravne dinamike gozdnega razvoja v zmernem pasu Evrope temelji na opazovalnih študijah v pragozdnih ostankih, v katerih je zlasti poudarjena dinamika malo-površinskih motenj in uravnovešene strukture in mešanosti gozda. Manj pozornosti pa je bilo posvečeno pomenu manj pogostih motenj v gozdnem razvoju. V raziskavo smo vključili dendroekološke podatke zbrane v pragozdnih ostankih Dinarskega gorstva Bosne in Hercegovine, da bi ugotovili zgodovino motenj, zgodovino dreves in dinamiko združbe. V vseh sestojih smo ugotovili, da v zadnjih 340 letih zaradi motenj ni prišlo do več kot 10% zmanjšanja površine krošenj. Se je pa v vsakem sestoju izkazalo, da so nastopale periodične motnje srednjih jakosti, kjer je bilo uničenih ) 40% krošenj, od katerih so nekatere motnje sovpadale preko celotnega raziskovalnega območja. Analize radialne rasti je pokazala, da je življenjska doba bukev bistveno daljša od jelke, medtem ko lahko jelka vzdrži daljša obdobja zasenčenosti in zavrte rasti pod zastorom. Javor ima najhitrejšo radialno rast in doseže krošnjo zlasti s hitro rastjo v sestojni vrzeli. Bolj svetloljubne vrste (javor, jesen, brest) uspešno preraščajo v višje višine na vetrolomnih površinah, kjer je bilo manj pomladka bukve in jelke. Raziskava postavlja dvom o dolgoletnem prepričanju o stabilnosti sestojnih struktur v pragozdovih zmernega pasu Evrope, saj prikaže ne-uravnoteženo kompozicijo drevesnih vrst v sloju krošenj, ki nastane zaradi edinstvene (neenakomerne) zgodovine motenj.
COBISS.SI-ID: 3712934
Ophiostomatoidne glive lahko močno vplivajo na zdravje in ekonomsko vrednost navadne smreke (Picea abies). O raznolikosti ophiostomatoidnih vrst gliv in njihovih asociacijah z žuželkami v jugovzhodni Evropi ni veliko znanega. Namen te študije je bil preučiti populacijo ophiostomatoidnih gliv, povezanih z Ips typographus, Ips amitinus in Pityogenes chalcographus, ki napadajo navadno smreko v Sloveniji. Podlubniki so bili vzorčeni v štirih fitogeografskih regijah. Glive, ki so bile izolirane iz podlubnikov, so bile detereminirane na podlagi morfologije, primerjav zaporedja sekvenc ITS regij DNK in filogenetskih analiz. Vrstna sestava gliv je bila analizirana na posameznih podlubnikih in primerjana je bila med posameznimi vrstami podlubnikov. Ugotovljenih je bilo trinajst različnih asociacijskih vrst gliv. Najbolj pogoste vrste gliv na podlubnikih so bile Ophiostoma bicolor, Ophiostoma brunneo - ciliatum, Grosmannia piceiperda, Ophiostoma ainoae, Ceratocystiopsis minuta in Grosmannia penicillata. Sestava glivnih vrst, ki so bile pridružene podlubnikom, se je razlikovala glede na vrsto podlubnika, na katerem so bile izolirane, vendar se pa ni razlikovala glede na fitogeografske regije, kjer so bili popdlubniki vzorčeni. Ta študija potrjuje, da so ophiostomatoidne vrtse gliv pogosto pridruženi raziskovanim vrstam podlubnikov. Veliko ophiostomatoidnih vrst ima trdne asociacije z gostiteljskimi podlubniki. I. typographus in P. chalcographus, ki lahko delujejo kot učinkoviti vektorji za O. bicolor, O. ainoae, G. piceiperda in O. brunneo - ciliatum, medtem ko je I. amitinus pogost vektor G. piceiperda in C. minuta.
COBISS.SI-ID: 3689638
Dolgoročno dinamiko raznomernih dinarskih jelovo-bukovih gozdov in primerljivih pragozdnih ostankov smo proučevali v državah SZ Balkana (Slovenija, Hrvaška, Srbija, Bosna in Hercegovina, Črna gora). Proučevali smo spremembe debelinske sturkture, lesne zaloge in drevesne sestave. Parametri so bili agregirani na večji prostorski ravni, intenziteto sprememb debelibnske strukture in drevesne sestave smo merili z indeksom različnosti. Preverjali smo hipotezo, da sta bili zgradba in sestava raznomernih gozdov in pragozdnih ostankov relativno stabilni več desetletij. Študija je dokazala značilno dinamiko proučevanih sestojnih parametrov, vendar spremembe niso bile istosmerne. Dvig lesne zaloge in povečanje deleža debelega drevja smo zaznali v večini raziskovalnih objektov, medtem ko se je dinamika deleža jelke v sestojni lesni zalogi razlikovala med objekti. Spremembe sestojnih parametrov v pragozdnih ostankih so bile nižjih intenzitet. V raznomernih gozdovih smo zaznali povečanje deleža polsencozdržne smreke in stalen delež svetloljubnega gorskega javora, ki ga v pragozdovih skoraj nismo evidentirali. Gospodarjenje z raznomernimi sestoji ima veliko kapaciteto oblikovanja sestojev različnih zgradb in mešanosti, kar je z vidika nepredvidljivih ekonomskih, socialnih in okoljskih razmer v prihodnosti pomembna prednost tega načina gospodarjenja z gozdovi.
COBISS.SI-ID: 3740838
Lokalne gostote in območje razširjenosti sta ena izhodiščnih podatkov pri preučevanju biologije in upravljanju prostoživečih vrst živali. Njuno ugotavljanje je pri medvedu zlasti težavno, saj živi prikrito in posamezni osebki uporabljajo velik prostor. V članku smo na osnovi 4 vrst podatkov (odvzem, genetski neinvazivni vzorci, telemetrija, monitoring na stalnih števnih mestih) s pomočjo metode strojnega odločanja rekonstruirali lokalne gostote medveda za celo Slovenijo in ocenili globalno ujemanje in lokalne biase posameznih podatkovnih tipov. Ugotovljene gostote (do ) 40 medvedov / 100 km2) so ene največjih doslej poročanih v svetu ter odražajo preteklo upravljanje in habitatne danosti, verjetno so velike tudi zaradi intenzivnega krmljenja. Gostote medveda upadajo od meje s Hrvaško proti severu države, kjer zaradi spolno specifične disperzije skoraj ni samic. Slednje pojasnjuje razmeroma počasno preteklo in sedanje prostorsko širjenje medveda in je pomembno pri koncipiranju upravljavskih prijemov za rekoloniracijo medveda na nekdanja območja razširjenosti. V članku smo tudi pokazali, da podatki o odstrelu in naključnih opažanjih medveda precenjujejo dejanske gostote, ko so te nizke in na območjih z več ljudmi, vendar pa so v splošnem vsi 4 tipi uporabljenih podatkov dovolj zanesljivi za grobo rekonstrukcijo lokalnih gostot in prostorske razširjenosti medveda.
COBISS.SI-ID: 2722639
V raziskavi smo analizirali funkcionalno sestavo vegetacije in razlike v strategijah rastlinski vrst na prehodu iz macesnovih sestojev v sklenjena ruševja v območju zgornje gozdne meje. Fitocenološke popise smo opravili na štirih lokacijah v Julijskih in Savinjskih Alpah v treh stratumih ekotona (sklenjeno macesnovje, prehodna cona, sklenjeno ruševje). V območju prevladujejo vrste z večjo kompeticijsko sposobnostjo in so zmerno odporne proti stresu. Ruderalne vrste so redke. Delež rastlin s močneje izraženo strategijo prenašanja stresa se povečuje proti višjim nadmorskim višinam oz. sklenjenemu ruševju. V ruševju je v primerjavi z mecsenovjem večji tudi delež hamefitov in nanofanerofitov. Na ekotonu zgornje gozdne meje se spremeni tudi zgradba listov, tako je v ruševju večji delež vrst z bolj skleromorfnimi listi, mezomorfnih in hygromorfnih pa je več v nižjeležečem gozdu. V ruševju so pogoji za uspešno pomlajevanje drevesnih vrst in njihovo kolonizacijo teh sestojev ugodni. Glede na delež rastlin z močneje izraženo kompeticijsko strategijo sklepamo, da je območje obsežnih sestojev ruševja ugodno za uspevanje gozda. Pričakovati je, da se bo nekoč antropogeno znižana gozdna meja v prihodnje dvigala proti klimatsko pogojeni meji.
COBISS.SI-ID: 3706790