Po Habitatni direktivi Evropske Unije bi morale populacije rjavega medveda (Ursus arctos) na območjih z velikimi površinami primernega življenjskega prostora, kot so tudi Alpe, največje gorstvo v Evropi, doseči ugoden ohranitveni status. Vendar je rjavi medved v večjem delu Alp izumrl. Tudi primernost življenjskega prostora na tem območju je marsikje vprašljiva. V raziskavi smo ocenili primernost življenjskega prostora za rjavega medveda na podlagi radiotelemetričnih podatkov iz štirih projektov, v okviru katerih smo skupaj spremljali 42 medvedov. V ta namen smo preizkusili 3 metode: logistično regresijo, kompozicijsko analizo in diskretne odločitvene modele. Na rezultate je ključno vplivala izbira razpoložljivih površin (shema: raba-razpoložljivost). Medvedi so izbirali gozdnata in strma območja ter se izogibali cestam. Na podlagi treh različnih pristopov smo ugotavljali primernost življenjskega prostora za medveda na območju Vzhodnih Alp. Na podlagi podatkov iz Trentina in osrednje Avstrije smo minimalno potencialno velikost populacije ocenili na 1228 do 1625 osebkov z 518 do 686 odraslih medvedov. Ta številčnost bi zadostila pogojem za ugoden ohranitveni status. Metodologija, ki smo jo razvili je široko uporabna za kvantificiranje primernosti življenjskega prostora in potencialne velikosti populacije tudi v drugih primerih ogroženih živalskih vrst.
COBISS.SI-ID: 3150502
Prvič doslej je bila temeljito preučena morfološka variabilnost rdečeplodnega brina na vsem Balkanskem polotoku. V obširno raziskavo so bile vključene populacije te vrste z vseh tamkajšnjih območij njene razširjenosti; za primerjavo smo vključili tudi vzorce iz disjunktnih delov areala, na primer iz Srbije ter Bosne in Hercegovine. Odkrili smo veliko fenotipsko variabilnost vrste tako znotraj- kot med populacijami, znotraj populacijska variabilnost pa je bila po pričakovanju mnogo večja. Za rdečeplodni brin je bil prvič odkrit spolni dimorfizem vegetativnih organov, predvsem iglic. Preučevane populacije ne kažejo jasnih vzorcev geografske diferenciranosti, kar je morda posledica ponavljajočih se kolonizacij in umikov in dopušča možnost obstoja večjega števila ledenodobnih zatočišč za to vrsto. Spoznanja iz raziskave bodo pomemben temelj za primerno ohranitveno gospodarjenje z redko vrsto, ki je v Sloveniji na robu svojega naravnega areala. Raziskavo nadaljujemo s preučevanjem genetske variabilnosti populacij rdečeplodnega brina in s preučavanjem navadnega brinjekaza, polzajedavske lesnate rastline, katere najpomembnejši gostitelj je prav rdečeplodni brin.
COBISS.SI-ID: 3086502
S pomočjo prostorskega informacijskega sistema Silva-SI in umetnih nevronskih mrež smo na 22.230 oddelkih proučevali procese prostorskega širjenja, nazadovanja in spreminjanje obilja jelke v obdobju 1970-2008 ter njeno pomlajevanje v štirih rastiščnih tipih. Tako izginjanje jelke kot njeno pojavljanje najbolje opredeljuje rastiščni tip, ki je kombinacija rastiščnih dejavnikov in preteklega gospodarjenja. Več indikatorjev kaže na nadaljnjo nazadovanje jelke v Sloveniji, ki je bilo v obdobju 1970-2008 izrazitejše v jelovo bukovih gozdovih, ponekod izven dinarskih jelovo bukovih gozdov se kažejo za jelko ugodni razvojni trendi. Regresija jelke je bila izrazitejša tudi na rastiščih, kjer je delež jelke v potencialni drevesni sestavi majhen ali pa jelke ni ter na sušnejših in toplejših rastiščih. Nasprotno, progresija jelke je bila izrazitejša v jelovjih na nekarbonatih, na rastiščih, kjer je jelka po naravi močneje zastopana ali pa na območjih, ki so bila v poprečju bolj namočena in hladnejša. Jelka se najobilneje pomlajuje v jelovjih na nekarbonatih, kjer je njen delež v pomladku 5-6 krat večji kot v Dinaridih ali v predalpskih jelovih bukovjih, a delež jelke v pomladku je povsod še vedno nesorazmeren deležu v lesni zalogi. Prav tako je slaba tudi vrast. Spremembe v razširjenosti in obilju jelke v zadnjih štirih desetletjih kažejo na posreden vpliv klimatskih sprememb.
COBISS.SI-ID: 3101606