Serija člankov na temo dinamike naravnih motenj srednjeevropskih pragozdov zmernega pasu. Izsledki so razkrili velik pomen motenj srednjih jakosti za sobivanje jelke, smreke in bukve ter spremljevalnih vrst. Nekateri članki so bili objavljeni v vodilnih evropskih (Journal of Vegetation Science) in ameriških ekoloških revijah (Ecological applications). Glavnina našega razumevanja naravne dinamike gozdnega razvoja v zmernem pasu Evrope temelji na opazovalnih študijah v pragozdnih ostankih, v katerih je zlasti poudarjena dinamika malopovršinskih motenj in uravnovešene strukture in mešanosti gozda. Manj pozornosti pa je bilo posvečeno pomenu manj pogostih motenj v gozdnem razvoju. V raziskavo smo vključili dendroekološke podatke zbrane v pragozdnih ostankih Dinarskega gorstva Bosne in Hercegovine, da bi ugotovili zgodovino motenj, zgodovino dreves in dinamiko združbe. V vseh sestojih smo ugotovili, da v zadnjih 340 letih zaradi motenj ni prišlo do več kot 10% zmanjšanja površine krošenj. Se je pa v vsakem sestoju izkazalo, da so nastopale periodične motnje srednjih jakosti, kjer je bilo uničenih ) 40% krošenj, od katerih so nekatere motnje sovpadale preko celotnega raziskovalnega območja. Analize radialne rasti je pokazala, da je življenjska doba bukev bistveno daljša od jelke, medtem ko lahko jelka vzdrži daljša obdobja zasenčenosti in zavrte rasti pod zastorom. Javor ima najhitrejšo radialno rast in doseže krošnjo zlasti s hitro rastjo v sestojni vrzeli. Bolj svetloljubne vrste (javor, jesen, brest) uspešno preraščajo v višje višine na vetrolomnih površinah, kjer je bilo manj pomladka bukve in jelke. Raziskava postavlja dvom o dolgoletnem prepričanju o stabilnosti sestojnih struktur v pragozdovih zmernega pasu Evrope, saj prikaže neuravnoteženo kompozicijo drevesnih vrst v sloju krošenj, ki nastane zaradi edinstvene (neenakomerne) zgodovine motenj. Primeri drugih člankov, ki obravnavajo zgoraj omenjeno tematiko: SVOBODA, Miroslav, NAGEL, Thomas Andrew, et al. Landscape-level variability in historical disturbance in primary Picea abies mountain forests of the Eastern Carpathians, Romania. Journal of vegetation science. Značilnosti zgodovinskega režima motenj prikazanega v tej študiji, ki je zajela različne prostorske ravni, so zelo raznoliki prostorski in časovni vzorci ter jakosti. Ti so razvidni tako med ploskvami v sestojih, med sestoji v krajinah in med krajinama. SVOBODA, Miroslav, JANDA, Pavel, NAGEL, Thomas Andrew, FRAVER, Shawn, REJZEK, Jan, BAČE, Radek. Disturbance history of an old-growth sub-alpine Picea abies stand in the Bohemian Forest, Czech Republic. Journal of vegetation science. V zadnjem desetletju, je bilo zaradi katastrofalnih motenj v Srednji Evropi poškodovanih veliko smrekovih gozdov. Prevladovali so vetrolomi in prenamnožitve podlubnikov. Prevladuje splošno mnenje, da so za razvoj smrekovih gozdov pomembne motnje manjših velikosti. Vzrok za motnje večjih dimenzij pa naj bi bila ranljivost gozdov zaradi preteklega gospodarjenja. Z analizo branik smo ugotovili, da so bile v smrekovih gozdovih v narodnem parku Šumava katastrofalne motnje stalno prisotne. Naše ugotovitve kažejo, da so naravne motnje, del naravne dinamike smrekovih gozdov. Zato je spravilo odmrlih in poškodovanih dreves po teh dogodkih v zavarovanih območjih neutemeljeno. FIRM, Dejan, NAGEL, Thomas Andrew, DIACI, Jurij. Disturbance history and dynamics of an old-growth mixed species mountain forest in the Slovenian Alps. Forest Ecology and Management. Pri gojenju gozdov si prizadevamo, da bi zgradbo in drevesno sestavo gorskih gozdov približali naravnemu stanju. Za dosego tega cilja je ključno poglobljeno razumevanje naravnih motenj in z njimi povezanih procesov, ki vplivajo na gozdove. Razvojno dinamiko mešanega, pragozdnega sestoja smo rekonstruirali s kombinacijo analiz starostne strukture in dendroekoloških analiz ter analiz človekovega vpliva v preteklosti. Izsledki raziskave nakazujejo, da so periodični vetrolomi srednjih jakosti v pr
COBISS.SI-ID: 3712934
Več člankov o gozdnih sestojnih in rastlinojedcih ter velikih predatorjih. Izsledki so nakazali primerjalno velik raznolik vpliv velikih rastlinojedih parkljarjev skozi zgodovino in razlike v prostoru. Študije habitatnih zahtev in upravljanja velikih zveri nakazujejo možne rešitve za prihodnje upravljanje populacij prostoživečih živali. Po Habitatni direktivi Evropske Unije bi morale populacije rjavega medveda (Ursus arctos) na območjih z velikimi površinami primernega življenjskega prostora, kot so tudi Alpe, največje gorstvo v Evropi, doseči ugoden ohranitveni status. Vendar je rjavi medved v večjem delu Alp izumrl. Tudi primernost življenjskega prostora na tem območju je marsikje vprašljiva. V raziskavi smo ocenili primernost življenjskega prostora za rjavega medveda na podlagi radiotelemetričnih podatkov iz štirih projektov, v okviru katerih smo skupaj spremljali 42 medvedov. V ta namen smo preizkusili 3 metode: logistično regresijo, kompozicijsko analizo in diskretne odločitvene modele. Na rezultate je ključno vplivala izbira razpoložljivih površin (shema: rabara-zpoložljivost). Medvedi so izbirali gozdnata in strma območja ter se izogibali cestam. Na podlagi treh različnih pristopov smo ugotavljali primernost življenjskega prostora za medveda na območju Vzhodnih Alp. Na podlagi podatkov iz Tretjina in osrednje Avstrije smo minimalno potencialno velikost populacije ocenili na 1228 do 1625 osebkov z 518 do 686 odraslih medvedov. Ta številčnost bi zadostila pogojem za ugoden ohranitveni status. Metodologija, ki smo jo razvili je široko uporabna za kvantificiranje primernosti življenjskega prostora in potencialne velikosti populacije tudi v drugih primerih ogroženih živalskih vrst. Primeri drugih člankov, ki obravnavajo zgoraj omenjeno tematiko: ADAMIČ, Miha, JERINA, Klemen. Ungulates and their management in Slovenia. V: APOLLONIO, Marco (ur.), ANDERSEN, Reidar (ur.), PUTMAN, Rory (ur.). European ungulates and their management in the 21st century. New York: Cambridge University Press, 2010, str. 507-526 Prispevek je del recenzirane monografije, objavljene v ugledni založbi. Sistematično obravnava vrste parkljarjev v vseh evropskih državah, vključno s Slovenijo in je namenjen strokovnjakom in raziskovalcem. V njem opisujemo preteklo in sedanje stanje vseh avtohtonih in alohtonih prostoživečih parkljarjev v Sloveniji, načine upravljanja parkljarjev v Slovenji, metode monitoringa, ki se uporabljajo pri upravljanju, intenzivnost in principe dopolnilnega krmljenja, metode spremljanja škod zaradi parkljaste divjadi in načine reševanja škod, ter uspešnost upravljanja vrst parkljarjev v državi. Klopčič, Matija; Jerina, Klemen; Bončina, Andrej, 2009. Long-term changes of structure and tree species composition in Dinaric unevenaged forests: are red deer an important factor? European Journal of Forest Research. V raziskavi dinarskih jelovo-bukovih gozdov smo uporabili podatke iz arhivskih gozdarskih načrtov za obdobje 1789-2004 in iz evidenc odvzema jelenjadi v obdobju 19072006. Populacija jelke se je v analiziranem obdobju postarala, jelka in bukev pa sta si izmenjevali dominantno vlogo v drevesni sestavi. Ugotovljen je bil značilen vpliv jelenjadi na sestavo in strukturo pomladka drevesnih vrst, še posebno na pomladek jelke. Spremembe v gostotah jelenjadi in preteklo gospodarjenje z gozdovi sta glavna dejavnika dinamike v populaciji jelke na raziskovanem območju v zadnjih dveh stoletjih. American Society of Mammalogists.; Journal of mammalogy; 2012; Vol. 93, no. 4; str. 11391148; Impact Factor: 1.614;Srednja vrednost revije / Medium Category Impact Factor: 1.303; A': 1; WoS: ZM; Avtorji / Authors: Jerina Klemen Večina raziskav odnosov med zgradbo in velikostjo območij aktivnosti živalskih vrst je preučevala naravne dejavnike, vplivi antropogenih pa so slabo poznani. V raziskavi smo preučili vplive številnih naravnih in antropogenih okoljskih dejavnikov, spola in populacijske gostote na velikosti celoletnih območij aktivnosti jele
COBISS.SI-ID: 3150502
Na temelju izsledkov programske skupine smo objavili serijo člankov o prostorskih in časovnih vzorcih razširjenosti jelke in bukve v gospodarskih gozdovih. Članki nakazujejo vplivno moč gospodarjenja na strukturo in zgradbo populacij najpomembnejših drevesnih vrst v Sloveniji. Izsledki so pomembni za oceno sprememb strukture gozdov v prihodnosti in za razvoj usmeritev za gospodarjenje z gozdovi. Analizirali smo spremembe razširjenosti bukve s podatki iz informacijskega sistema SilvaSi. Bukev je širila areal v povprečju za več kot 1200 ha na leto, njen delež v lesni zalogi je narasel iz 27 na 32 %. Širjenje je bilo izrazitejše na nižjih nadmorskih višinah, strmejših terenih in rastiščih z več bukve v potencialni naravni drevesni sestavi. Razdalja do najbližjega oddelka z bukvijo ter delež zgodnjih sukcesijskih faz so značilno vplivali na širjenje bukve. Razvojna dogajanja nakazujejo nadaljnje širjenje bukve in povečevanje njenega deleža v lesni zalogi. Primeri drugih člankov, ki obravnavajo zgoraj omenjeno tematiko: Elsevier; Forest Ecology and Management; 2011; Vol. 261, no. 4; str. 844-854; Impact Factor: 1.992;Srednja vrednost revije / Medium Category Impact Factor: 0.992; A': 1; WoS: KA; Avtorji / Authors: Ficko Andrej, Poljanec Aleš, Bončina Andrej. S pomočjo prostorskega informacijskega sistema SilvaSI in umetnih nevronskih mrež smo na 22.230 oddelkih proučevali procese prostorskega širjenja, nazadovanja in spreminjanje obilja jelke v obdobju 1970-2008 ter njeno pomlajevanje v štirih rastiščnih tipih. Tako izginjanje jelke kot njeno pojavljanje najbolje opredeljuje rastiščni tip, ki je kombinacija rastiščnih dejavnikov in preteklega gospodarjenja. Več indikatorjev kaže na nadaljnjo nazadovanje jelke v Sloveniji, ki je bilo v obdobju 1970-2008 izrazitejše v jelovo bukovih gozdovih, ponekod izven dinarskih jelovo bukovih gozdov se kažejo za jelko ugodni razvojni trendi. Regresija jelke je bila izrazitejša tudi na rastiščih, kjer je delež jelke v potencialni drevesni sestavi majhen ali pa jelke ni ter na sušnejših in toplejših rastiščih. Nasprotno, progresija jelke je bila izrazitejša v jelovjih na nekarbonatih, na rastiščih, kjer je jelka po naravi močneje zastopana ali pa na območjih, ki so bila v poprečju bolj namočena in hladnejša. Jelka se najobilneje pomlajuje v jelovjih na nekarbonatih, kjer je njen delež v pomladku 56 krat večji kot v Dinaridih ali v predalpskih jelovih bukovjih, a delež jelke v pomladku je povsod še vedno nesorazmeren deležu v lesni zalogi. Prav tako je slaba tudi vrast. Spremembe v razširjenosti in obilju jelke v zadnjih štirih desetletjih kažejo na posreden vpliv klimatskih sprememb. Elsevier; Forest Ecology and Management; 2012; Vol. 284; str. 142151; Impact Factor: 2.487;Srednja vrednost revije / Medium Category Impact Factor: 1.086; A': 1; WoS: KA; Avtorji / Authors: Klopčič Matija, Poljanec Aleš, Bončina Andrej Dvostopenjski model naravne vrasti bukve smo razvili s podatki gozdne inventure (67.563 stalnih vzorčnih ploskev s površino 200 m2). V prvi fazi smo verjetnostni model pojava naravne vrasti bukve razvili z binarno logistično regresijo, v drugi fazi pa smo razvili pogojni model števila vraslih bukev. Drevo je bilo identificirano kot vraslo, če je v inventurnem obdobju preraslo prsni premer 10 cm. Povprečno je v inventurnem obdobju preraslo 2,5 bukve/ha/leto, kar je predstavljalo 38% vseh vraslih dreves. Ugotovljena je bila velika variabilnost naravne vrasti bukve (CV=274%). Med 21 neodvisnimi spremenljivkami so bile v modela vključene tri sestojne, ena rastiščna, dve klimatski, dve gozdnogospodarski in ena lovnogospodarska spremenljivka. Osem jih je bilo vključenih v verjetnostni model pojava vrasti bukve, sedem v pogojni model, šest je bilo vključenih v oba modela. Vrast bukve je bila negativno povezana s sestojno temeljnico in povprečnim sestojnim premerom, pozitivno pa z deležem bukve v sestojni temeljnici. Vrast bukve je bila najuspešnejša v mlajših enomernih in raznomernih sestoji
COBISS.SI-ID: 2480294
Serija člankov objavljenih v vrhunskih revijah (A") o uporabi metod optimiranja in operacijskih raziskav na področju znanosti o življenju s posebnim poudarkom na gozdarstvu. V AHP metodi za skupinsko odločanje želimo individualne matrike parnih primerjav združiti v skupno matriko oziroma skupen vektor uteži. V članku smo se osredotočili na problem sprejemljive nekonsistentnosti takega združevanja, ki je tudi v gozdarski praksi, ko imamo opravka z več deležniki odločanja, zelo pomembna. Zanimalo nas je, kaj lahko povemo o skupni matriki parnih primerjav, če so vse individualne matrike parnih primerjav sprejemljivo nekonsistentne oziroma, če nekatere individualne matrike parnih primerjav niso sprejemljivo nekonsistentne. Postavili smo potrebne in zadostne pogoje, ki morajo veljati, da bo skupna matrika parnih primerjav sprejemljivo nekonsistentna. Najprej smo dokazali izrek: če so individualne matrike parnih primerjav m deležnikov za n alternativ sprejemljive nekonsistentnosti, potem je tudi skupna matrika, ki jo dobimo po metodi utežene geometrijske sredine, sprejemljive nekonsistentnosti. Ta izrek je prvi dokazal Xu leta 2000 v EJOR. Lin in sod. so leta 2008 v EJOR ta izrek ovrgli, v našem prispevku pa smo z drugačnim pristopom Xujevo trditev dokazali kot pravilno. Nadalje smo v prispevku izpeljali zgornjo mejo za konsistentni količnik skupne matrike, ki temelji na konsistentnih količnikih individualnih matrik in je odvisen tudi od pomembnosti (moči) posameznih deležnikov. V primeru dveh deležnikov z utežmi pomembnosti alfa in alfa smo določili interval za alfa, pri katerem je stopnja nekonsistentnosti skupne matrike sprejemljiva. Primeri drugih člankov, ki obravnavajo zgoraj omenjeno tematiko: LIPUŠČEK, Igor, BOHANEC, Marko, OBLAK, Leon, ZADNIK STIRN, Lidija. A multicriteria decision making model for classifying wood products with respect to their impact on environment. Int. j. life cycle assess., 2010, vol. 15, no. 4, str. 359-367. Opisan je računalniško podprt odločitveni model za razvrščanje izdelkov iz lesa glede na obremenjevanje okolja tekom celotnega življenjskega ciklusa izdelka, vključno z lastnostmi lesa kot naravnega in obnovljivega materiala in skladiščenjem ogljika v njem. Model temelji na večkriterijski metodi analitičnega hierarhičnega procesa. Parametri so predstavljeni in obravnavani obliki hierarhije in glede na posamezne nivoje združeni s funkcijami koristnosti. Te je z delfi metodo določilo 52 ekspertov. Rezultati kažejo, da so za okolje najbolj problematična zaščitna sredstva, premazi in lepila. GROŠELJ, Petra, PEZDEVŠEK MALOVRH, Špela, ZADNIK STIRN, Lidija. Methods based on data envelopment analysis for deriving group priorities in analytic hierarchy process. Central European Journal of Operations Research, ISSN 1435-246X, 2011, vol. 19, iss. 3, str. 267-284 V zadnjih letih je skupinsko odločanje postalo ena pomembnejših metod v sklopu večkriterialnega odločanja. AHP so primerne metode za reševanje tovrstnih težav.
COBISS.SI-ID: 2033801
Serija člankov o zdravju gozda objavljenih v vrhunskih revijah (A') s področja varstva gozdov. Ophiostomatoidne glive lahko močno vplivajo na zdravje in ekonomsko vrednost navadne smreke (Picea abies). O raznolikosti ophiostomatoidnih vrst gliv in njihovih asociacijah z žuželkami v jugovzhodni Evropi ni veliko znanega. Namen te študije je bil preučiti populacijo ophiostomatoidnih gliv, povezanih z Ips typographus, Ips amitinus in Pityogenes chalcographus, ki napadajo navadno smreko v Sloveniji. Podlubniki so bili vzorčeni v štirih fitogeografskih regijah. Glive, ki so bile izolirane iz podlubnikov, so bile detereminirane na podlagi morfologije, primerjav zaporedja sekvenc ITS regij DNK in filogenetskih analiz. Vrstna sestava gliv je bila analizirana na posameznih podlubnikih in primerjana je bila med posameznimi vrstami podlubnikov. Ugotovljenih je bilo trinajst različnih asociacijskih vrst gliv. Najbolj pogoste vrste gliv na podlubnikih so bile Ophiostoma bicolor, Ophiostoma brunneo ciliatum, Grosmannia piceiperda, Ophiostoma ainoae, Ceratocystiopsis minuta in Grosmannia penicillata. Sestava glivnih vrst, ki so bile pridružene podlubnikom, se je razlikovala glede na vrsto podlubnika, na katerem so bile izolirane, vendar se pa ni razlikovala glede na fitogeografske regije, kjer so bili popdlubniki vzorčeni. Ta študija potrjuje, da so ophiostomatoidne vrtse gliv pogosto pridruženi raziskovanim vrstam podlubnikov. Veliko ophiostomatoidnih vrst ima trdne asociacije z gostiteljskimi podlubniki. I. typographus in P. chalcographus, ki lahko delujejo kot učinkoviti vektorji za O. bicolor, O. ainoae, G. piceiperda in O. brunneo ciliatum, medtem ko je I. amitinus pogost vektor G. piceiperda in C. minuta. Primeri drugih člankov, ki obravnavajo zgoraj omenjeno tematiko: Forest pathology; 2012; Vol. (v tisku), no. (v tisku); str. (v tisku); Impact Factor: 1.740;Srednja vrednost revije / Medium Category Impact Factor: 1.086; A': 1; WoS: KA; Avtorji / Authors: Gajšek Domen, Jarni Kristjan, Brus Robert Naša raziskava je, kolikor nam je znano, prva podrobna raziskava vzorcev okužb in širjenja polzajedavske lesnate rastline navadnega brinjekaza v Evropi. Popisali smo enajst mešanih populacij rdečeplodnega ter navadnega brina. V Sloveniji sta rdečeplodni brin in navadni brinjekaz redki vrsti, njune populacije pa marginalne. Raziskava je pokazala, da so bile dimenzije osebkov navadnega brinjekaza presenetljivo velike za to vrsto, osebki so bili pogosto večji od 25 cm, največji pa je meril celo 40 cm. Okužbe so bile prisotne na šestih od enajstih populacij, delež okuženih gostiteljskih osebkov pa se je gibal med 29,17 % in vse do 82,93 %. Delež okuženih osebkov navadnega brina je znašal 54,90 %, kar je presenetljivo visoko za to vrsto. Pri navadnem brinu smo ugotovili drugačen, bolj lokaliziran vzorec okužb. Navadno je bila prisotna le po ena okužba, najpogosteje na deblu v srednji tretjini krošnje, mnogo redkeje na vejah. Ker so nekatere od naših ugotovitev nove, bodo verjetno prispevale k prihodnjim raziskavam o navadnem brinjekazu, še posebej na območju Evrope. Predvidevamo, da se bo navadni brinjekaz v Sloveniji še naprej počasi širil in sicer primarno na območju, kjer je že prisoten, njegovo omejevanje pa pri nas zaenkrat verjetno še ni potrebno. OGRIS, Nikica, JURC, Maja. Sanitary felling of Norway spruce due to spruce bark beetles in Slovenia : a model and projections for various climate change scenarios. Ecol. model.. [Print ed.], 2010, vol. 221, no. 2, str. 290-302. Izdelan je model napovedi sanitarnih sečenj smreke, ki jih povzročajo Ips typographus in Pityogenes chalcographus glede na različne scenarije podnebnih sprememb do leta 2100 z 10 letnimi intervali. Zajetih je bilo 21 spremenljivk. Model je bil razvit kot M5 modelno drevo, s celico 1km2 in časovno enoto 1 leto, zgrajeno je iz 28 lineranih modelov. Najbolj se sušije smreke v nasajenih sestojih na nenaravnem rastišču, v nižinah in tleh, ki so bogata z N, P in K. Napoved sušen
COBISS.SI-ID: 3689638