Cilji: Primerjava efektivnosti in varnosti rituksimab-a samega ali v kombinaciji z metotreksatom ali leflunomidom. Metode: 10 EU registrov je anonimno vneslo klinicne podatke, studije z 3, 6, 9 in 12 mesecih bolnikov na rituksimabu. Rezultati: 1195 bolnikov je bilo na terapiji z rituksimabom z metotreksatom, 177 na rituksimabu v kombinaciji z leflunomidom in 505 bolnikov na rituksimabu, brez drugih dodanih zdravil. Signifikantno vec bolnikov je doseglo dober odziv po "European League Against Rheumatism" po 6 mesecih zdravljenja z rituksimabom in leflunomidom (29.1%) v primerjavi z rituximabom in metotreksate (21.1%) in z samo rituksimabom (19.3%; p=0.02 and p=0.01). Podobni rezultati so bili po 12 mesecih. Stranski ucinki so bili zasledeni pri 10.2%, 13.2% in 13.9% bolnikov na rituksimabu z leflunomidom, rituksimabom z metotreksatom in rituksimabom samim. Zakljucki: Leflunomid je efektivna in varna alternativa metotreksatu, kot istocasna terapija z rituksimabom. Malo boljsi rezultati so bili dobljeni s kombinacijo rituksimaba in leflunomida kot rituksimaba in metotreksata, kar lahko indicira sinergisticni efekt leflunomida in rituksimaba.
COBISS.SI-ID: 29859801
Priprava, opazovanje in studija fosfolipidnih dvo-slojev na trdni opori z mikroskopijo na atomsko silo je predstavljena. Ker so fosfolipidne povrsine ena najpomembnejsih lokacij za interakcije med razlicnimi molekulami v zivih bitjih, je to znanje kljucnega pomena. Trije primeri proteinskih vezav na fosfolipidne povrsine so obravnavani in sicer annexin A5, beta2-glikoprotein I and protitelesa.
COBISS.SI-ID: 3210353
Vabljeno poglavje je zajelo siroko podrocje Huntington's disease (HD) z najnovejsimi objavami, s koncentracijo predvsem na klinicnih in molekularnih biomarkerjih, pozitronski emisijski tomografiji in na podatkih generiranih s pomocjo magnetne rezonance. Funkcija avtonomnega zivcnega sistema je bila predtsavljena kot mozni biomarker za HD. Poudarek je bil tudi na "OMIC" biomarkerjih v klinicnih raziskavah, vkljucujoc transcriptomiko, kakor tudi na biomarkerjih predlaganih za razvoj HD. Vkljucen je bil tudi mehanism za HD patofiziologijo.
COBISS.SI-ID: 458156
Mednarodna kohortna studija na 73 bolnikih pozitivnih na anti-Ku protitelesa iz razlicnih vezivno-tkivnih boleznih, je potekala z namenom, da loci populacijo anti-Ku pozitivnih bolnikov glede na njihov avtoprotitelesni profile in klinicne znake/simptome in doloci mozne korelacije med protitelesi proti Ku p70 in Ku p80 z avtoimunskimi boleznimi. Metode: serumi anti-Ku pozitivnih bolnikov so bili zbrani iz 6 evropskih centrov in vsi testirani v nasem centru; 73 je bilo konfirmih kot pozitivnih. Anti-Ku protitelesa smo detektirali z metodami "counter-immunoelectrophoresis (CIE), line immunoassay (LIA) in immunoblot" analizami. Vsi klinicni in laboratorijski podatki so vkljucevali "follow-up" zbrane podatke, razen anti-Ku protiteles. Statisticne analize so bile narejene z uporabo R (V 2.12.1). Test "Fisher Exact" je bil uporabljen, da doloci asociacijo med anti-Ku protitelesi in diagnozami, spolom, klinicnimi znaki in drugimi protitelesi. Vrednosti P so bile prilagojene za vecslojno testiranje. Locitev bolezenskih populacij glede na prisotnost protiteles in klinicnih znakov je bila raziskana z analizo "principal-components", ki je bila narejena z uporabo "R's prcomp function" in standardnimi parameteri. Rezulti: Nasli smo 16% visjo prevalenco anti-Ku p70 nad anti-Ku p80 protitelesi. Pri 41 bolnikih (57%) je bila najdena kombinacija obeh protiteles. 5 bolnikov (7%), ki so bili CIE in/ali LIA anti-Ku pozitivni, so bili negativni za oba subseta, kot je bilo detektirano z imunoblot analizo. 31% bolnikov je imelo nediferencirano vezivno-tkivno bolezen; 29% je imelo sistemsko sklerozo; 18% je imelo sistemski lupus eritematozus; 11% bolnikov je imelo revmatoidni artritis; 7% polimiozitis; in 3% Sjogren syndrom.
COBISS.SI-ID: 29876185
Serumski amiloid A (SAA) je akutno fazni protein vkljucen v homeostazo, vnetnih odgovorov in je lahko pomembna komponenta pri varovanju gostitelja z zascitnimi, anti-infektivnimi lastnostmi. Ekspresija SAA se ni dobro raziskana v mnogih tkivih, vkljucno s secnim traktom, ki je pogosto izpostavljen bacterijskim infekcijam. Infekcije secnega trakta (UTI) so vecinoma povzrocene z uropatogenimi E.coli (UPEC) in se pojavijo v drugace zdravih osebah, od katerih jih veliko ima ponavljajoce infekcije, kljub antibiotikom. Do danes je bilo neznano ali je SAA prisoten v infektivnemu uroteliju in ce vzpodbujanje SAA lahko zasciti organizem pred UPEC. S temi raziskavami pa smo pokazali, na misjih modelih, imunofluorescencno metodo mikroskopije ter s kvantitativnim RT-PCR, da UPEC (doveden v secni trakt z kateterizacijo ali sistemsko) povzroci ekspresijo SAA. Serumski nivoji SAA1/2 (po ELISA meritvah) so bili zacasno dvignjeni v odgovor na UTI. Sistemski nivoji SAA3 pa so bili dvignjeni le po intraperitonealni inokulaciji z UPEC. V in vitro experimentih, fiziolosko relevantne koncentracije SAA1/2 niso vplivale na rast ali viabilnost UPEC, vendar pa so inhibirale nastajanje bakterijskega biofilma. Predlagamo, da ima SAA vlogo zascite organisma proti UTI s tem, da preprecuje nastajanje biofilma na in znotraj urotelija, ter, da je lahko mozen obcutljiv marker urotelijske infekcije, pomemben tudi za zdravnike.
COBISS.SI-ID: 29697497