Izhodišča. Želeli smo pridobiti podatke o bolnikih z erythema migrans (EM) in pridruženimi simptomi/znaki, ki kažejo na možno prizadetost osrednjega živčevja ter primerjati epidemiološke, klinične in mikrobiološke ugotovitve pri bolnikih z ali brez zvišanega števila levkocitov v likvorju. Metode. V raziskavo smo vključili odrasle bolnike z EM in simptomi/znaki za prizadetost živčevja. Rezultati. Od 161 bolnikov jih je 31 (19%) imelo zvišano število levkocitov v likvorju, 130 (81%) pa normalno. Primerjava teh dveh skupin je pokazala, da imajo bolniki s pleocitozo: i) bolj pogosto radikularne bolečine in izražene meningitisne znake, redkeje pa navajajo slabo počutje; ii) večje kožne spremembe (EM), čeprav trajajo krajši čas; iii) večkrat v koži bakterijo Borrelia garinii (razmerje obetov za pleocitozo je bilo 31-krat večje pri bolnikih, pri katerih smo iz kože osamili B. garinii, kot pri bolnikih, pri katerih je v kulturi porasla druga borelijska vrsta; iiii) bolj pogosto izpolnjujejo mikrobiološke kriterije za dokazano borelijsko okužbo osrednjega živčevja. Pozitivna napovedna vrednost pleocitoze za mikrobiološko dokazano borelijsko okužbo osrednjega živčevja (osamitev borelij iz likvorja in/ali dokaz intratekalne tvorbe specifičnih protiteles) je bila 67,9%, normalno število levkocitov v likvorju pa je izključevalo lymsko nevroboreliozo z napovedno vrednostjo 91,9%. Zaključki. Primerjava evropskih bolnikov z erythema migrans in pridruženimi simptomi/znaki, ki bi lahko kazali na prizadetost živčevja, je pokazala, da se skupina bolnikov, ki ima v likvorju zvišano število levkocitov, po kliničnih in mikrobioloških kriterijih razlikuje od skupine, pri kateri je izvid možganske tekočine normalen. Komentar: Izid članka je spremljal uredniški komentar.
COBISS.SI-ID: 30604249
Izhodišča. Zdravniki v ZDA občasno obravnavajo bolnike s sumom na lymsko boreliozo (LB), ki so se okužili v Evropi. Ocenili in primerjali smo uporabnost ameriških in evropskih seroloških testov za dokazovanje borelijske okužbe v serumih evropskih bolnikov z LB. V ocenjevanje smo vključili klasične in novejše testne sisteme, ki temeljijo antigenih VLSE in peptidu C6. Metode. Senzitivnost smo določali v vzorcih serumov 64 bolnikov z zgodnjo in kasno obliko LB, ki so se okužili v Evropi, specifičnost pa s testiranjem 100 serumov zdravih prostovoljcev iz za LB neendemskih področij. Rezultati. Običajno dvostopenjsko testiranje (encimski test, ki mu sledi blot) z ameriškimi testi je pokazalo 52% senzitivnost in 100% specifičnost, z evropskimi pa 81% senzitivnost (p=0,0007) in 99% specifičnost (p=1,0). Senzitivnost ameriškega encimskega testa z antigenom C6 je bila 88% (kar je primerljivo z občutljivostjo dvostopenjskega evropskega testa; p=0,47), specifičnost pa 100%. Podobno občutljivost (84%) in specifičnost (100%) je imel tudi dvostopenjski pristop z začetnim standardnim encimskim testom, ki mu je sledilo testiranje z encimskim testom, ki vključuje C6. Zaključki. Za dokazovanje borelijske okužbe pri bolnikih, ki so dobili LB v Evropi, so klasični evropski testi z dvostopenjskim pristopom boljši od ameriških. Encimski testi, ki vključujejo beljakovino C6, ki jih uporabimo bodisi samostojno ali kot drugi test v primeru dvostopenjskega pristopa, dajo podobne rezultate kot klasični dvostopenjski evropski testi in jih lahko uporabimo za testiranje bolnikov s sumom na LB ne glede na geografski izvor okužbe. Komentar: Izid članka je spremljal uredniški komentar.
COBISS.SI-ID: 835756
Namen raziskave je bil oceniti uspešnost osamitve borelij lymske borelioze iz vzorcev kože bolnikov z erythema migrans v dveh gojiščih: modificiranem Kelly-Pettenkofer-jevem (MKP) gojišču in gojišču Barbour-Stoenner-Kelly-H (BSK-H). Pri 235 bolnikih smo odvzeli z roba erythema migrans 5x2x2mm velik vzorec kože in ga razdelili v dva enako velika dela; en delček kože smo vložili v gojišče MKP, drugega pa v BSK-H. Vzorce smo inkubirali pri 33 °C do 9 tednov, borelijsko vrsto pa določili z restrikcijo celotnega genoma z encimom MluI ali z restrikcijo PCR produkta z MseI. Določili smo delež izolacij, delež slabo rastočih bakterij, delež kontaminacij in delež posameznih borelijskih vrst ter primerjali rezultate v obeh gojiščih. Kontaminiranih je bilo 90/470 (19,1 %) vzorcev (v gojišču BSK-H 67/235, 28,5 %; v MKP pa 23/235, 9,8 %; (p(0,0001). Borelijsko rast smo v gojišču BSK-H ugotovili v 59/235 (25,1 %), v MKP pa v 102/235 (43,4 %) primerov (p(0,0001); ustrezne vrednosti za kulture brez kontaminacij so bile 59/168 (35,1 %) in 102/212 (48,1 %); (p=0,003). 14 vzorcev je bilo pozitivnih le v gojišču BSK-H, 57 le v MKP, pri 43 vzorcih pa smo zaznali rast v obeh gojiščih. V BSK-H gojišču smo zaznali zelo počasno rast pri 8/59 (13,6 %) v MKP pa pri 4/98 (4,1 %) pozitivnih kultur (p=0,019). B. afzelii je predstavljala 44/51 (86,3 %) izolatov, pridobljenih iz gojišča BSK-H ter 88/98 (89,8 %) pozitivnih MKP kultur; ustrezne vrednosti za B. garinii and B. burgdorferi sensu stricto so bile 6/51 (11,8 %) in 9/98 (9,2 %) za BSK-H ter 1/51 (1,9 %) in 1/98 (1,0 %) za BSK-H. Zaključek. Gojitev borelij iz kože evropskih bolnikov z erythema migrans daje boljše rezultate v gojišču MKP kot v gojišču BSK-H.
COBISS.SI-ID: 1183916
Borrelia burgdorferi (Bb) sensu lato se uspešno prilagaja različnim okoljem v sesalcih in klopih. Posledica takih prilagoditev je, da okužene miši niso izpostavljene antigenom, ki jih borelije izražajo v klopih, kot so zunanja površinska beljakovina A (OspA), borelijska beljakovina, ki veže železo in baker (BicA) in zunanja površinska beljakovina D (OspD). Zato je presenetljivo, da so pri ameriških bolnikih z lymskim artritisom našli protitelesa proti OspA in BicA. V raziskavi smo preiskali vzorce serumov 210 ameriških in 66 evropskih bolnikov z različnimi zgodnjimi in kasnimi oblikami lymske borelioze in ugotovili, da imajo ameriški bolniki z lymskim artritisom (kasno obliko lymske borelioze) razmeroma pogosto protitelesne odgovore na OspA, BicA in OspD. Ta ugotovitev kaže, da pride pri okužbi človeka z ameriškimi borelijami lymske borelioze do izražanja borelijskih antigenov, ki se praviloma izražajo le v klopih, pri okužbi z evropskimi borelijami pa ne.
COBISS.SI-ID: 971948
Glavni kožna znaka lymske borelioze v Evropi sta erythema migrans (EM) in acrodermatitis chronica atrophicans (ACA), najbolj pogosti izvenkožni manifestaciji pa lymska nevroborelioza (LNB) in lymski artritits. Z raziskavo smo želeli oceniti razlike med spoloma pri omenjenih manifestacijah lymske borelioze. Podatke o spolu smo pridobili iz medicinske dokumentacije bolnikov z lymsko boreliozo, starih več kot 15 let, ki so bili pregledani na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Med 10539 bolniki z EM je bilo 6245 (59,3%) žensk, med 506 bolniki z ACA pa 347 (68,6%) žensk. Pri izvenkožnih manifestacijah je bilo med 60 bolniki z lymskim artritisom le 15 (25%) žensk (p(0,0001 v primerjavi s spolno razporeditvijo pri EM ali ACA) izmed 130 bolnikov z LNB pa le 51 (39,2%) žensk (p(0,0001 v primerjavi s spolno razporeditvijo pri EM ali ACA). Čeprav je bil delež žensk v skupini bolnikov z LNB večji kot v skupini z lymskim artritisom, razlika med tema skupinama ni bila statistično signifikantna (p=0,10). V slovenski populaciji je delež žensk med starejšimi osebami sicer večji kot v splošni populaciji, vendar z razlikami v starosti nismo mogli razložiti razlike v spolu med kožnimi in izvenkožnimi oblikami lymske borelioze. Zaključek. Kožne oblike lymske borelioze imajo pretežno ženske, izvenkožne pa moški. Razlage za ugotovljene razlike nimamo, bi pa ta provokativna ugotovitev lahko bila posledica razlik v patogenezi bolezni.
COBISS.SI-ID: 894636