Predhodne študije narejene na živalskih modelih in človeku so nakazale, da ima nivo plazemskega sulfida lahko pomembno vlogo v patofiziologiji šoka. Namen študije je oceniti pomen nivoja celukupnega plazemskega sulfida kot markerja za šokovnega stanja pri nekirurških bolnikih sprejetih na oddelek intenzivne interne medicine. V študijo je bilo vključenih 41 bolnikov z različnimi oblikami šoka (septični, kardiogeni, obstruktivni, hipovolemični), pri teh bolnikih je bila izmerjena povprečna vrednost plazemskega sulfida med 23,2 +/- 26,3 mikroM. Preživeli bolniki so imeli statistično nižje vrednosti celokupnega plazemskega sulfida kot bolniki ki šoka niso preživeli (13,0 +/- 26,3 vs. 31,9 +/- 31,5 microM; P = 0.02). Vrednosti celokupnega plazemskega sulfida je korelirala z dozami norepinefrina (R linear = 0,829; P = 0,001) in z oceno Acute Physiology and Chronic Health Evaluation II (APACHE II) (R cubic = 0,767; P = 0,001). Napovedna vrednost preživetje v primeru nivoja celokupnega plazemskega sulfida pri bolnikih sprejetih na oddelek intenzivne interne medicine je bila 0,739 (interval zaupanja 0,587-0,892; P = 0,009), po korekciji ocene APACHE II z vrednostjo plazemskega laktata je bila korelacija celokupnega plazemskega sulfida z smrtnostjo (odds ratio, 1,058; 95% interval zaupanja, 1,001-1,118; P = 0,045). Rezultati študije so pokazali, da je pri nekirurških bolnikih sprejetih na oddelek intenzivne interne medicine s šokom, vrednost celokupnega plazemskega sulfida korelira z dozami administriranega epinefrina, stopnjo šoka ocenjeno po APACHE II, in preživetjem teh bolnikov.
COBISS.SI-ID: 28925401
Serumsko stradanje spada med zelo pogoste pristope v molekularni biologiji; najdemo ga v dobesedno tisočih raziskovalnih člankih. Široka uporaba je privedla do tega, da avtorji pogosto sploh ne opišejo več kako so ta pristop izvajali. Vse to je privedlo do potrebe po enotni terminologiji, standardizaciji protokolov in tudi enotnem konceptualnem pristopu kadar je govora o serumskem stradanju. Nekonsistentnost na tem področju povzroča težave pri medsebojnem primerjanju posameznih študij, zasnovanih na tem pristopu, lahko pa je tudi vzrok neujemanju dobljenih raziskovalnih rezultatov. Čeravno se pogosto predvideva, da serumsko stradanje znižuje osnovne aktivnosti celic, dostopni eksperimentalni podatki tega ne potrjujejo. Da bi dobili boljši vpogled v to pomembno problematiko, smo preučevali primarne mišične cevčice človeka in podgane ter človeške embrionalne ledvične celice (HEK)293, ki smo jih izpostavili izbranim različicam serumskega stradanja. Sledili smo časovno odvisne spremembe v pomembnih celičnih signalnih poteh kot so z zunajceličnimi signali uravnavane kinaze 1/2, z AMP-aktivirane kinaze in sesalske tarče rapamicina (mTOR). Serumsko stradanje je sprožilo hitre in dinamične odgovore in, čeravno so bili opaženi tudi določeni skupni odgovori, so se pri tem pokazale očitne kvalitativne in kvantitativne razlike med različnimi celičnimi tipi in poskusnimi pogoji. Na ravni osnovnih signalnih aktivnosti nismo ugotovili enotnega znižanja. Serumsko stradanje torej očitno predstavlja nek dogodek, ki sproži celo vrsto zelo različnih odgovorov, kar lahko zelo izkrivi rezultate poskusov in tako tudi iz teh rezultatov izpeljane zaključke.
COBISS.SI-ID: 28890329
Izhodišče: V posameznih primerih z analizo DNA ne moremo postaviti dokončne diagnoze disferlinopatije, ker dokažemo mutacijo le v enem alelu. Bolniki in metode: Dysferlin v skeletni mišici in krvnih monocitih smo analizirali z metodo angl. Western blot pri dveh odraslih bolnikih, ki nista bila v sorodu. Primerjalno CT metodo (∆∆CT) smo uporabili za izračun relativnih sprememb v mRNA za disferlin, ki smo jo določili s kvantitavno reakcijo PCR v realnem času. Disferlinski gen smo analizirali z direktno sekvenčno analizo cDNA in z metodo angl. Multiplex Ligation-dependent Probe Amplification (MLPA) genomske DNA. Rezultati: Western blot za disferlin je pokazal, tako v skeletni mišici kot krvnih monocitih, primerljivo hudo redukcijo disferlina. Ekspresija mRNA za disferlin je bila izrazito znižana. Novo mutacijo v eksonu 47 (c.5289G)C) disferlinskega gena v heterozigotnem stanju, ki ima za posledico spremembo aminokisline (p.Glu1763Asp), smo ugotovili pri obeh bolnikih. Z metodo MLPA nismo ugotovili delecij ali duplikacij. Zaključek: Abnormnosti disferlina in/ali abnormnosti mRNA za disferlin so diagnostične za disferlinopatijo, če ugotovimo mutacijo le v enem alelu. Analiza mRNA za disferlin je lahko koristna za razlikovanje simptomatskih prenašalcev in takih bolnikov.
COBISS.SI-ID: 28533721