Vzpostavitev in vzdrževanje mišične relaksacije ima ključen pomen med uvajanjem in vzdrževanjem splošne anestezije, vendar je ob koncu anestezije potrebno učinek mišičnih relaksantov (MR) izničiti, za kar imamo poleg zaviralcev acetilholinesteraze (AChE) v zadnjem času na voljo novo učinkovino, sugamadeks. Gre za nov koncept selektivne prekinitve živčnomišičnega bloka (ŽMB), povzročenega z aminosteroidnimi MR. Ker se v anesteziologiji pogosto srečamo z bolniki, ki redno jemljejo glukokortikoide (GK), v nekaterih primerih pa jih zaradi njihovih učinkov dajemo celo med samo anestezijo, se ob tem poraja vprašanje ali bi GK zaradi svoje molekulske zgradbe, podobne aminosteroidnim MR, lahko vplivali na delovanje sugamadeksa. V in vitro modelu oživčenih človeških mišičnih celic je bil v naši raziskavi prvič uporabljen rokuronij, ki je v 4 μM koncentraciji povzročil delni, v 10 μM koncentraciji pa popolni ŽMB. Ta koncentracija je višja od tistih, ki so jih uporabili v prejšnjih raziskavah na in vitro modelih z že vzpostavljenimi ŽMS. V skladu z opažanji drugih raziskovalcev, smo tudi v naši raziskavi pokazali, da so v kokulturah z de novo nastalimi ŽMS za doseganje enakih učinkov potrebne višje koncentracije učinkovin. Sugamadeks je v in vitro modelu oživčenih človeških mišičnih celic izničil z rokuronijem povzročen ŽMB, pri čemer je bilo izničenje bolj učinkovito, ko smo uporabili 3-krat ekvimolarno koncentracijo sugamadeksa, kar sovpada z ugotovitvami prejšnjih raziskav. Tako kot rokuronij, je bil tudi sugamadeks za izničenje z aminosteroidnimi MR povzročenega ŽMB v modelu z in vitro oživčenimi mišičnimi celicami uporabljen prvič. Z našo raziskavo smo tako nakazali možnost uporabe rokuronija in sugamadeksa tudi v prihodnjih raziskavah v tem in vitro modelu. Dodajanje deksametazona v medij kokultur je zmanjšalo učinek sugamadeksa na izničenje ŽMB, povzročenega z rokuronijem. Deksametazon je v odvisnosti od koncentracije vplival na delovanje sugamadeksa, njegov učinek na povrnitev kontrakcij s sugamadeksom je bil najbolj izrazit pri uporabi najvišje, supraterapevtske koncentracije (10 μM). S tem smo neposredno pokazali, da do interakcije med deksametazonom in sugamadeksom v modelu z in vitro oživčenimi mišičnimi celicami dejansko pride, pri čemer se je naš model izkazal za primernega za raziskovanje vpliva raznih učinkovin na delovanje sugamadeksa.
COBISS.SI-ID: 31243225
Predhodne študije narejene na živalskih modelih in človeku so nakazale, da ima nivo plazemskega sulfida lahko pomembno vlogo v patofiziologiji šoka. Namen študije je oceniti pomen nivoja celukupnega plazemskega sulfida kot markerja za šokovnega stanja pri nekirurških bolnikih sprejetih na oddelek intenzivne interne medicine. V študijo je bilo vključenih 41 bolnikov z različnimi oblikami šoka (septični, kardiogeni, obstruktivni, hipovolemični), pri teh bolnikih je bila izmerjena povprečna vrednost plazemskega sulfida med 23,2 +/- 26,3 mikroM. Preživeli bolniki so imeli statistično nižje vrednosti celokupnega plazemskega sulfida kot bolniki ki šoka niso preživeli (13,0 +/- 26,3 vs. 31,9 +/- 31,5 microM; P = 0.02). Vrednosti celokupnega plazemskega sulfida je korelirala z dozami norepinefrina (R linear = 0,829; P = 0,001) in z oceno Acute Physiology and Chronic Health Evaluation II (APACHE II) (R cubic = 0,767; P = 0,001). Napovedna vrednost preživetje v primeru nivoja celokupnega plazemskega sulfida pri bolnikih sprejetih na oddelek intenzivne interne medicine je bila 0,739 (interval zaupanja 0,587-0,892; P = 0,009), po korekciji ocene APACHE II z vrednostjo plazemskega laktata je bila korelacija celokupnega plazemskega sulfida z smrtnostjo (odds ratio, 1,058; 95% interval zaupanja, 1,001-1,118; P = 0,045). Rezultati študije so pokazali, da je pri nekirurških bolnikih sprejetih na oddelek intenzivne interne medicine s šokom, vrednost celokupnega plazemskega sulfida korelira z dozami administriranega epinefrina, stopnjo šoka ocenjeno po APACHE II, in preživetjem teh bolnikov.
COBISS.SI-ID: 28925401
Odtegnitev seruma je eden najbolj pogostih postopkov v celični in molekularni biologiji, na kar kaže tudi dejstvo, da je omenjen kot del eksperimentalnih protokolov v tisočih študijah, objavljenih v uglednih znanstvenih revijah. Prav zaradi pogostosti uporabe pa je odtegnitev seruma postala del laboratorijske rutine, zaradi česar način izvedbe v metodah zelo pogosto ni več opisan. Kljub veliki razširjenosti odtegnitve seruma trenutno nimamo na voljo niti nedvoumne terminologije, niti standardiziranih protokolov. Še bolj nenavadno pa je dejstvo, da uporaba odtegnitve seruma ne temeljijo na jasnih, splošno sprejetih teoretičnih in konceptualnih predpostavkah. Posledice raznolikih pristopov so težko primerljivi, nekonsistentni in pogosto nasprotujoči si rezultati. Pogosto se predpostavlja, da odtegnitev seruma zmanjša bazalno aktivnost celic, čeprav eksperimentalni rezultati takšne teze v celoti ne podpirajo. Da bi preverili vpliv odtegnitve seruma na aktivnost znotrajceličnih signalnih poti, smo v kulturi primarnih mišičnih cevčic, mišičnih cevčic L6 in celic HEK293 preučili aktivnost signalnih poti z zunajceličnimi signali uravnavane kinaze 1/2 (ERK1/2), z AMP aktivirane protein kinaze (AMPK) in signalne poti mTOR. Odtegnitev seruma je spodbudila takojšen in zelo dinamičen odziv signalnih poti. Kljub nekaterim podobnostim se je odziv posameznih signalnih poti razlikoval glede na tip celic in poskusne razmere. Eno od temeljnih opažanj je bilo, da ni prišlo do uniformnega zmanjšanja bazalne aktivnosti celic. Odtegnitev seruma v celični kulturi predstavlja pomemben dogodek, ki sproži kompleksne in raznolike znotrajcelične odzive, zaradi česar lahko pomembno vpliva na rezultate in interpretacijo tovrstnih poskusov.
COBISS.SI-ID: 28890329
Izhodišče: V posameznih primerih z analizo DNA ne moremo postaviti dokončne diagnoze disferlinopatije, ker dokažemo mutacijo le v enem alelu. Bolniki in metode: Dysferlin v skeletni mišici in krvnih monocitih smo analizirali z metodo angl. Western blot pri dveh odraslih bolnikih, ki nista bila v sorodu. Primerjalno CT metodo (ΔΔCT) smo uporabili za izračun relativnih sprememb v mRNA za disferlin, ki smo jo določili s kvantitavno reakcijo PCR v realnem času. Disferlinski gen smo analizirali z direktno sekvenčno analizo cDNA in z metodo angl. Multiplex Ligationdependent Probe Amplification (MLPA) genomske DNA. Rezultati: Western blot za disferlin je pokazal, tako v skeletni mišici kot krvnih monocitih, primerljivo hudo redukcijo disferlina. Ekspresija mRNA za disferlin je bila izrazito znižana. Novo mutacijo v eksonu 47 (c.5289G)C) disferlinskega gena v heterozigotnem stanju, ki ima za posledico spremembo aminokisline (p.Glu1763Asp), smo ugotovili pri obeh bolnikih. Z metodo MLPA nismo ugotovili delecij ali duplikacij. Zaključek: Abnormnosti disferlina in/ali abnormnosti mRNA za disferlin so diagnostične za disferlinopatijo, če ugotovimo mutacijo le v enem alelu. Analiza mRNA za disferlin je lahko koristna za razlikovanje simptomatskih prenašalcev in takih bolnikov.
COBISS.SI-ID: 28533721
Brezzobost in nošenje popolnih zobnih protez spremeni funkcijo žvečnih mišic, ki se odraža v spremenjeni sestavi težkih verig miozina (angl. myosin heavy chain, MyHC). Raziskava je prva, ki preučuje izražanje izooblik MyHC pri brezzobih osebah. Namen je bil ugotoviti, v kakšni meri zmanjšanje funkcionalne obremenitve po izgubi zob prisepeva k spremenjenemu fenotipu mišice maseter v starosti. Izražanje MyHC smo ugotavljali pri starih osebah z zmanjšano in popolno funkcionalno obremenitvijo. Primerjali smo brezzobe osebe in tiste s prisotnim zobojem. Osebe s prisotnimi zobmi so imele normalne medčeljustnične odnose in najmanj 24 naravnih zob v sklenjenem zgornjem in spodnjem zobnem loku z najmanj dvema prisotnima kočnikoma v vsakem kvadrantu. Pri brezzobih osebah je bil numerični in arelani delež vlaken, ki izražajo MyHC1 manjši in večji numerični delež hibridnih vlaken kot pri osebah s prisotnim naravnim zobovjem, kar je posledica prilagoditvenega odgovora na zmanjšano žvečno obremenitev. Delež vlaken, ki izražajo neonatalne MyHC (MyHCneo) se ni značilno razlikoval med obema skupinama. Zaključujemo, da so ugotovljene razlike v razmerju tipov vlaken med osebami s popolnimi zobnimi protezami in osebami z ohranjenim naravnim zobovjem posledica funkcionalnih razlik v mišični aktivnosti in morfoloških prilagoditev stomatognatega sistema, ki spremljajo izgubo zob in niso posledica s starostjo pogojenih degenerativnih sprememb v žvečnih mišicah.
COBISS.SI-ID: 165036