Študija se vpraša, kako pride do natančnih interpretacij količinskih izrazov, kot ga imajo številke. Eden pogledov pravi, da številke niso topogledno nič posebnega ter da natančen pomen, ki ga opazimo pri njih izvira iz procesa pragmatičnega bogatenja, ne pa direktno iz njihovega pomena. Beseda 'ena' tako pridobi natančen pomen, zaradi obstoja besede 'dva', ki je direkten naslednik besedi 'ena'. Raba besede 'ena' tako sugerira, da 'ena' pomeni 'ena in ne dva'. Da bi preučili vlogo pragmatičnega bogatenja pri izračunavanju natančnega pomena smo se osredotočili na pomen oblikoskladenjskih oznak za število. Konkretno smo se vprašali ali otroci izračunavajo natančen pomen edninskih samostalnikov, če v jeziku, ki ga usvajajo, obstaja direkten naslednik, ki označuje množico z dvema elementoma. Da bi prišli do odgovora smo uporabili več nalog, s katerimi smo primerjali angleško govoreče otroke, ki poznajo iz svojega jezika samo razlikovanje med ednino in množino, s slovensko govorečimi otroci, ki poleg ednine in množine poznajo tudi dvojino, torej slovnično število, ki se uporablja za označevanje množic z dvema elementoma. Študija je potrdila starejše ugotovitve, da angleško govoreči otroci niso pragmatično obogatili svoje interpretacije ednine in je tako niso razumeli natančno. Nova ugotovitev študije pa je, da so slovensko govoreči 4- in 5-letniki, ki so prikazali poznavanje dvojine, ednino razumeli natančno. medtem ko mlajši slovensko govoreči otroci, ki se dvojine še učijo, ednine niso razumeli natančno. To nakazuje, da otroci do natančnega pomena količinskih izrazov prispejo s pomočjo pragmatičnega bogatenja.
COBISS.SI-ID: 42393347
Članek se posveča večim pojavitvam slovenske pripone -ov, ki se uporablja v več, navidezno nepovezanih, okoljih. Največ se članek posveča (i) -ov, ki se pojavlja v glagolih kot pripona za nedovršnost ali pripona, ki naredi glagol, (ii) -ov, ki se pojavlja v svojilnih pridevnikih, (iii) -ov, ki se nahaja pred pridevniško končnico -(e)n v izsamostalniških pridevnikih, in (iv) -ov, ki se pojavlja v samostalniških sklanjatvah, kot končnica za rodilnik v dvojini in množini oziroma kot jačalnik osnove. Na osnovi ideje, da se določeni morfemi lahko uporabljajo tako v besedotvorju, kot oblikotvorju (Simonović in Arsenijević 2020), in upoštevajoč teorijo razpršene morfologije, pristopa, ki predvideva, da so besedotvorne pripone v ibstvu koreni (npr. Lowenstamm 2014), članek predlaga, da gre v teh štirih primerih za en sam večopravilen morfem -ov. Ta morfem je morda sicer brezpomenski koren, ki lahko kot dopolnila vzame druge korene (in z njimi tvori “korensko jedro”) ali zveze, kar pripelje do različnih zgradb in posledično različnih naglasnih vzorcev in pomenov. Lahko pa je tudi enostavna pripona, ki se uporablja ob upoštevanju različnih glasoslovnih in besedotvornih omejitev pri izostanku drugih uporabnih pripon.
COBISS.SI-ID: 45058051
Članek opisuje omejitve pri tvorjenju glagolnikov in pojasnjuje, od kod izvirajo.
COBISS.SI-ID: 36768771