Študija se vpraša, kako pride do natančnih interpretacij količinskih izrazov, kot ga imajo številke. Eden pogledov pravi, da številke niso topogledno nič posebnega ter da natančen pomen, ki ga opazimo pri njih izvira iz procesa pragmatičnega bogatenja, ne pa direktno iz njihovega pomena. Beseda 'ena' tako pridobi natančen pomen, zaradi obstoja besede 'dva', ki je direkten naslednik besedi 'ena'. Raba besede 'ena' tako sugerira, da 'ena' pomeni 'ena in ne dva'. Da bi preučili vlogo pragmatičnega bogatenja pri izračunavanju natančnega pomena smo se osredotočili na pomen oblikoskladenjskih oznak za število. Konkretno smo se vprašali ali otroci izračunavajo natančen pomen edninskih samostalnikov, če v jeziku, ki ga usvajajo, obstaja direkten naslednik, ki označuje množico z dvema elementoma. Da bi prišli do odgovora smo uporabili več nalog, s katerimi smo primerjali angleško govoreče otroke, ki poznajo iz svojega jezika samo razlikovanje med ednino in množino, s slovensko govorečimi otroci, ki poleg ednine in množine poznajo tudi dvojino, torej slovnično število, ki se uporablja za označevanje množic z dvema elementoma. Študija je potrdila starejše ugotovitve, da angleško govoreči otroci niso pragmatično obogatili svoje interpretacije ednine in je tako niso razumeli natančno. Nova ugotovitev študije pa je, da so slovensko govoreči 4- in 5-letniki, ki so prikazali poznavanje dvojine, ednino razumeli natančno. medtem ko mlajši slovensko govoreči otroci, ki se dvojine še učijo, ednine niso razumeli natančno. To nakazuje, da otroci do natančnega pomena količinskih izrazov prispejo s pomočjo pragmatičnega bogatenja.
COBISS.SI-ID: 42393347
Prejšnje študije so ugotovile, da so mlajši otroci občutljivi na prosodične elemente, ki razlikujejo med skladenjskimi zgradbami stavkov s sicer podobno glasovno podobo v njim neznanem jeziku. Ta študija preučuje vlogo delovnega spomina, ki ga otroci potrebujejo za prosodično analozo celotne povedi. Testirani so bili 9-let stari slovensko govoreči enojezični in dvojezični otroci (N = 70) z nalogo prosodične diskriminacije v njim neznanem jeziku (francoščini) in z nalogo, ki je preverjala njihov delovni spomin. Rezultati kažejo, da sta tako hramba kot samo procesiranje delovnega spomina pomembna pri nalogi prozodičnega razlikovanja.
COBISS.SI-ID: 5587963
Četudi se zdi znotrajjezikovna variabilnost v izbiri med vprašalnim k-premikom in vprašanji, kjer se k-beseda ne premakne, ki jo poznamo iz arabščine, na prvi pogled problematična za prozodični pristiop, ki ga je predlagal Richards 2010, 2016, se ob natančnem pregledu izkaže drugače. Potrdi se tudi deterministična narava pristopa k določanju prosodičnih mej in k-domen, poudariti pa velja potrebo po natančnem pregledu prozodičnih lastnosti tako vmesnih besednih zvez kot tudi same k-besede. Zaključek študije tudi nakazuje, da se uporabljani algoritem izvaja derivacijsko, raje kot neka parametrična možnost, ki se jo tekom usvajanja v konkretnem jeziku določi enkrat za vselej.
COBISS.SI-ID: 5596667
Pogosto navajana hipoteza, ki pojasnjuje nenavadna linearna ujemanja s sestavljenimi osebki, pravi, da je to rezultat okrnjene vezniške zveze dveh samostojnih stavkov, znotraj katerih se glagol preprosto ujema z enim samim enostavnim osebkom (Aoun, Benmamoun & Sportiche 1994, 1999; tudi Wilder 1997). Ujemajnje z bližnji sestavnikom je najpogostejši vzorec ujemanja v južnoslovanskih jezikih. Povsem naravno vprašanje je, ali bi ujemanje s sesatvljenim osebkom v omenjenih jezikih lahko izpeljali na omenjeni način reduciranja prirednega sestavljanja večih stavkov. Študija poroča o dveh eksperimentih, ki oba zavračata to možnost za te jezike, nujo iskanja smiselnega načina za izpeljavo ujemanja z bližnjim sestavikom pa vračata nazaj v domeno skladenjskih ujemalnih teorij.
COBISS.SI-ID: 5367035
Eksperimentalnih študij pragmatičnih sposobnosti dvojezičnih govorcev je relativno malo. Edina študija odraslih, ki se učijo drugega jezika (Slabakova 2010), je našla višji nivo pragmatičnih odgovorov v primerjavi z enojezičnimi govorci. Rezultati študij dvojezičnih otrok pa so nekonsistentni. Nekaj študij je našlo značilno višji pragmatični odziv pri predšolskih dvojezičnih govorcih (Siegal et al., 2007), druge študije (npr. Antoniou and Katsos, 2017) pa te razlike ni našlo pri šolajočih dvojezičnih otrokih. Pričujoča študija testira odrasle Francoze, ki se učijo angleščine ali španščine ter jih primerja z enojezičnimi govorci francoščine v enem eksperimentu, ter italijansko-slovenske zgodnje dvojezične otroke (testirani so v obeh jezikih), primarjane s slovensko govorečimi enojezičnimi otroki (2. eksperiment). Rezultati se strinjajo z rezultati Antoniou in Katsos (2017) pri mlajših dvojezičnih otrokih, drugačnih pa so od Siegal s sod. (2007). Pri odraslih, ki se učijo drugega jezika, nismo našli nikakršne razlike glede na enojezične odrasle govorce, kar se uporabe pragmatike tiče.
COBISS.SI-ID: 4990459