Glede na naraščajoče potrebe živilske industrije po bezgovih jagodah (genus Sambucus) se pojavlja potreba po povečanju njihove proizvodnje in izboljšanju kemijske sestave. S tem namenom so bili ustvarjeni številni medvrstni križanci bezga. Raziskali smo vsebnost mineralov v ključnih delih rastline, prav tako smo raziskali ali je mogoče že v zgodnjih fazah razvoja rastlin napovedati superiorne genotipe glede mineralne sestave jagod in socvetij. Rezultati so pokazali, da listi vsebujejo največ Ca, Mg, Mn, Zn in Sr, v pecljih prevladujeta K in P, v koreninah Fe in Al ter v lubju Cu. Čeprav je bila vsebnost mineralov v jagodah nižja v primerjavi z ostalimi deli rastlin, ni bila zanemarljiva in jo lahko primerjamo z drugim jagodičevjem, ki se pogosto uživa. Genotipe z ugodno vsebnostjo mineralov v socvetjih in jagodah bi lahko napovedali na osnovi znane mineralne sestave njihovih poganjkov in listov. Raziskava tudi kaže, da so genotipi S. nigra in večina medvrstnih križancev primerni za nadaljnja križanja in gojenje.
COBISS.SI-ID: 58353155
Privzem in prenos glukoze skozi črevesne epitelijske celice je posredovan s transporterji glukoze in pomembno vpliva na raven glukoze v krvi po obroku. Cilj te študije je bil preučiti učinek lesnih izvlečkov, bogatih s hidroliziranimi tanini (HT) iz sladkega kostanja (Castanea Sativa Mill.) In hrasta (Quercus Patraea), na gensko ekspresijo transporterjev glukoze in biološko uporabnost glukoze in sestavine HT 'v modelu 3D celičnega epitelijskega prašičjega prašiča. Preživetje epitelijskih celic CLAB in PSI, izpostavljenih različnim HT, je bilo določeno z alamarBlue®. QPCR je bil uporabljen za analizo genske ekspresije SGLT, GLUT2, GLUT4 in POLR2A. Biološka uporabnost glukoze je bila potrjena s testnim kompletom, za biološko uporabnost HT pa je bila uporabljena analitska metoda LC-MS / MS. HT v določenih visokih koncentracijah so negativno vplivali na sposobnost preživetja celic in zmanjšali ekspresijo gena RNA polimeraze II POLR2A. Izvlečki HT v koncentracijah 1 ali 4 µg/ml povečajo ekspresijo SGLT1, GLUT2 in GLUT4. Biološka uporabnost glukoze je bila povezana s poreklom HT. Na časovno odvisen prehod galne kisline skozi enterocite je vplivala koncentracija in izvor HT. Ti rezultati kažejo, da bi lahko lesni HT-ji modulirali vnos glukoze in prehod galne kisline v 3D celičnem modelu.
COBISS.SI-ID: 46450435
Čeprav so klinične študije na ljudeh pokazale učinke probiotikov na raven glukoze v krvi, je znanje o molekularnih mehanizmih še vedno nizko. Da bi preizkusili hipotezo, ali lahko izbrane probiotične bakterije rodu Lactobacillus uravnavajo aktivnost prenašalcev glukoze v enterocitih, smo preverili učinke izbranih probiotičnih bakterij Lactobacillus na transkripcijo in translacijo črevesnih prenašalcev glukoze, in sicer na od natrijevih ionov odvisni glukozni prenašalec (SGLT1) in od natrijevih ionov neodvisni glukozni prenašalec (GLUT2), kot tudi na transepitelijski transport glukoze. Sevi Lactobacillus plantarum (PCS20 in PCS26), Lactobacillus rhamnosus GG (LGG) (ATCC 53103) in Lactobacillus acidophilus (L. acidophilus) (ATCC 4356) so bili kultivirani z nekancerogenimi prašičjimi enterociti (CLAB) in kancerogenimi človeškimi epitelnimi kolonociti Caco-2 (ATCC HTB-37). Spremembe v transkripciji in translaciji SGLT1 in GLUT2 so bile specifične glede na sev in celično linijo. V CLAB je LGG najbolj povečal izražanje gena SGLT1, PCS26 pa je najbolj povečal izražanje gena GLUT2, kar se je odrazilo tudi na ravni proteinov. V Caco-2 so vsi testirani sevi zmanjšali izražanje gena GLUT2, medtem ko je L. acidophilus najučinkoviteje znižal raven proteina GLUT2. Statistično značilnemu učinku PCS26 (CLAB) in L. acidophilus (Caco-2) na molekularni ravni gena GLUT2 in beljakovine GLUT2 je sledilo tudi zmanjšanje hitrosti prenosa glukoze skozi epitelij. S premišljeno izbiro specifičnih sevov probiotikov rodu Lactobacillus bi lahko zmanjšali absorpcijo glukoze v črevesnih epitelijskih celicah, kar bi lahko bilo koristno pri podpornem zdravljenju patologij, povezanih s homeostazo glukoze.
COBISS.SI-ID: 39073027
V tem članku primerjamo LIDAR in ročne meritve površine listov v sadovnjakih. Meritve LIDAR so bile izvaja v resničnih pogojih sadovnjaka. Podatki LIDAR so bili uporabljeni za štetje točk in za merjenje volumna posameznih krošenj dreves. Ročne meritve so vključevale odstranjevanje in štetje listov ter merjenje površin. Obe vrsti meritev smo izvedli na 8 volumskih elementih na 20 jablanah, treh različnih starosti pri sortah "Golden delicious", "Jonagold" in "Gala". Z uporabo regresijske analize smo ocenili razmerje med številom točk v oblaku, prostornino krošnje (obe meritvi LIDAR) in površine listov (ročno merjenje). Največja vrednost korelacijskega koeficienta r=0,87816 iz razmerja med številom točk v oblaku in površine listov krošnje. Najvišja vrednost korelacijskega koeficienta r= 0,80167 je bila določena med prostornino elementa prostornine krošnje dreves in površino listov.
COBISS.SI-ID: 4647212
Postopek odstavitve predstavlja velik izziv pri proizvodnji prašičev. Standardni postopek običajno vključuje mešanje več gnezd v sorazmerno gosto naseljeno skupino, kjer prašiči nimajo veliko prostora in možnosti za nemoteno interakcijo in zato ne morejo pokazati popolnega naravnega agonističnega vedenja za vzpostavitev hierarhije. Razumevanje novo nastale skupinske dinamike na ta način je težko proučevati pri običajnih postopkih odstavitve. Zato smo uvedli pristop odstavitve, ki je pujskom omogočil, da so se spontano mešali - vsako gnezdo je bilo odstavljeno v svojem boksu, ločeno s praznim vmesnim prostorom, vsa gnezda pa so bila povezana z ozkimi prehodi, ki so bili odprti 24 ur po odstavitvi. V raziskavo je bilo vključenih 12 gnezd (117 pujskov). V 8-dnevnem proučevanim obdobju je bilo zabeleženih 2792 spopadov in 1567 zaskokov. Boj je bil prevladujoča interakcija med gnezdi, najpogostejša na začetku mešanja oziroma tvorbe skupin. V interakcijah nismo ugotovili nobenih teritorialnih tendenc, razen manjše verjetnosti zmage v boju v izvorrnem gnezdu pujskov. Težji pujski so bili v bitkah v bistveno večji meri vključeni takoj (prvi dan) po mešanju, pozneje pa ni bilo razlik v pogostosti bojev glede telesne maso. Vendar se je verjetnost začetka boja povečala s telesno maso in običajno je bil pobudnik tudi zmagovalec. Po drugi strani pa je bilo zaskakovanje dejavnost, ki so jo začeli in izvajali predvsem pujski srednje telesne mase. Na splošno so bile svinjke bolj vključene v spopade in vzpenjanje. Ti dve interakciji sta pokazali jasno nasprotno časovno dinamiko, pri čemer se je pogostost bojev sčasoma postopoma zmanjševala, medtem ko se je obratno povečeval delež zaskokov. Tako se zdi, da je oblikovanje nove prevladujoče hierarhije dvofazni proces: zgodnja faza visoke agresije, ki ji sledi faza nizke agresije, v kateri zaskakovanje nadomešča boj. Zdi se, da je zaskakovanje služilo kot sredstvo za medsebojno določanje moči, da bi se izognili spopadom; zato igra pomembno vlogo, kadar so relativne moči članov skupine znane iz prejšnjih spopadov. Zato pri ocenjevanju vzpostavitve socialne strukture ne smemo zanemarjati subtilnih agonističnih vedenj (npr. zaskakovanje), ki služijo kot sredstvo za vzpostavljanje ali krepitev socialnega položaja v skupini.
COBISS.SI-ID: 58415363