Rdeči hrast (Quercus rubra L. SYN. Q. borealis F. Michx.) je pomembna listnata drevesna vrsta, ki izvira iz vzhodne polovice ZDA in Kanade. V Evropo so ga prinesli leta 1691 in ga trenutno gojimo na več kot 350.000 ha površina po vsej celini razen v najhladnejših delih Skandinavije. To je hitro rastoči in dragoceni listavec, še zlasti zaradi svoje ekološke vloge, dobrih lastnosti lesa in velike gospodarske vrednosti. Rdeči hrast najbolje uspeva v globokih, rahlih, zmerno vlažnih in kislih tleh, brez zbitih tal in z vsaj zmerno rodovitnostjo. Slabše raste na suhih, apnenčastih tleh kot tudi na premokrih tleh. Pomlajuje se bodisi naravno z zastorno sečnjo bodisi s pogozdovanji s sadikami evropskih provenienc, vzgojenih v certificiranih semenskih sestojih. Ker je svetloljubna vrsta, mora biti njegovo gojenje dinamično in vključuje močno ukrepanje (čiščenje – rahljanje in redčenje od zgoraj), da se zmanjša konkurenca v krošnjah med ciljnimi drevesi. Ta morajo doseči velik premer debel za dragocene končne izdelke (npr. furnir, masivno pohištvo, les, itd.) pri obhodnji okrog 80–100 let. Potreba po obvejevanju (tako formativno in visoko) je odvisna od začetne gostote, poznejših gojitvenih ukrepov in pojavljanja razsohlosti. Prilagoditveni potencial rdečega hrasta pri napovedanih podnebnih spremembah, zlasti suše, se zdi višji kot pri domačih evropskih hrastih, zato pričakujemo, da se bo pomen vrste v prihodnosti povečal.
COBISS.SI-ID: 5197478
Gojenje tujerodnih drevesnih vrst na Hrvaškem ima dolgo tradicijo v hrvaški praksi gospodarjenja z gozdovi. Danes je treba njihov potencial ponovno ovrednotiti v luči podnebnih sprememb in naraščajoče potrebe družbe po gozdnih proizvodih in storitvah. Članek je prispevek k poznavanju tujerodnih drevesnih vrst na Hrvaškem in prinaša zbrane dosedanje pregledne študije na to temo. Zaradi kompleksnosti teme in naraščajoče potrebe po nadaljnjih raziskavah o tveganjih in izzivih tujerodnih vrst na Hrvaškem avtorji nadaljujejo svoje raziskave, ki bodo objavljene v ločenih člankih. Površina, ki jo zavzemajo nasadi tujerodnih vrst kaže, da bo uporaba teh drevesnih vrst v gozdarski praksi naraščala.
COBISS.SI-ID: 5182630
Analiza rasti in razvoja tujerodnih jelk v primerjavi z belo jelko (Abies alba) po 40 letih rasti v provenienčnih poskusih na Češkem nakazuje, da sta si sicer filogenetsko sorodni vrsti bele jelke in grške jelka (Abies cephalonica) fenotipsko zelo različni, kar je delno povezano tudi z večjimi ekološkimi razlikami med rastišči matičnih provenienc. Bela jelka poleg svoje superiornosti nepričakovano nakazuje tudi večjo diferenciacijo. Grška jelka po rasti zaostaja za belo jelko, medtem ko španska jelka (Abies pinsapo) in Abies cilicica v poskusih nakazujeta 100 % mortaliteto, kar je posledica učinkov ekstremnih geografskih in klimatskih razlik med rastišči pri prenosu GRM in učinkov lokalne degradacije populacij zaradi izolacij in posegov človeka in s tem posledično do zmanjšanja genetske diverzitete populacij. Večji potencial v uspevanju TDV nakazujejo provenience velike jelka (Abies grandis) iz obalnih območij zvezne države Washington.
COBISS.SI-ID: 5257638