Cilj: Podzemne postranice z majhnimi disperzijskimi zmožnostmi (rod Niphargus) poseljujejo obe strani, za njih nepremagljive bariere, Jadranskega morja. Testirali smo kako in v kakšni meri so zgodovinski cikli, ponavljajočih se regresij in transgresij, oblikovali vzorce razširjenosti podzemnih postranic. Kot alternativo smo testirali hipotezo, da sta dve strani Jadrana bili poseljeni neodvisno. Metode: Taksonomsko strukturo klada smo testirali z uporabo unilokusne delimitacije vrst. Časovno ogrodje nastanka kladov je bilo ocenjeno z več-gensko in kalibrirano filogenijo ter primerjano z regresijsko-transgresijskimi cikli v obdobju miocena I pleistocena. Geografski izvir klada, dinamiko širjenja in krčenja areala, ter vikariantne dogodke smo definirali s pomočjo modeliranja historične biogeografije. Rezultati: Podzemne postranice iz rodu Niphargus, ki poseljujejo obe strani Jadrana, tvorijo monofiletsko skupino. Rekonstrukcije predniških območji predvidevajo trikratno širjenje klada iz Balkanskega polotoka v smeri Apeninov, ter enkratno disperzijo v obratni smeri. Vrste iz Balkanskega polotoka so večkrat neodvisno poselile Jadranske otoke. Disperzijsko vikariantni dogodki se ujemajo z zgodovinskimi regresijsko-transgresijskimi cikli v miocenu in pleistocenu. Glavni zaključek: cikli morskih regresij in transgresij so domnevno oblikovali distribucijske vzorce podzemeljskih postranic. Alternativna hipoteza o neodvisni poselitvi jadranskih obal ni dobila podpore. Trenutna razširjenost podzemne favne odraža stare biogeografske dogodke.
COBISS.SI-ID: 18554627
Testirali smo hipotezo da je sobivanje ozko sorodnih vrst mogoče le ob odsotnosti medvrstnih interakcij. Omenjano hipotezo smo testirali na kladu podzemeljskih postranic rodu Niphargus, razširjenih na območju Dinarskega krasa, Zahodni Balkan, Evropa, z uporabo filogenetskih rekonstrukcij; delimitacije vrst; modeliranja kompeticije z uporabo filogenije in distribucije vrst ter rekonstrukcije zgodovinske disperzije. Obravnavani klad šteje šest vrst, ki jih lahko razvrstimo v ločena ekomorfa. Vrste istega ekomorfa so parapatrične ali alopatrične, medtem ko se areala vrst različnih ekomorfov v veliki meri prekrivata. Filogenetsko-prostorske rekonstrukcije kažejo, da je preskok iz alopatrije v simpatrijo povezan z zmanjšanjem kompetitivnih interakcij med vrstami. Skupni zaključek je da sta evolucijska in ekološka dinamika v podzemeljskih, tako kot tudi v bolj raziskanih površinskih habitatih, uravnavani s strani medvrstne kompeticije
COBISS.SI-ID: 4969039
Območje Kavkaza je ima bogato favno podzemnih postranic, ki je do sedaj bila redko raziskovana z uporabo molekularnih orodij. Nedavne terenske raziskave so odkrile številne populacije, ki morfološko ustrezajo malo znani vrsti postranic Niphargus alasonius, opisani iz Gruzije. Populacije so razširjene v porečju reke Kura, na razdalji večji od 300 km. Tako široko območje razširjenosti ponuja dve rešitvi, N. alasonius je ali uspešen disperzer, ki uporablja rečni intersticial kot koridor razširjanja, ali pa gre za kompleks kriptičnih vrst. Dve hipotezi smo testirali z uporabo molekularnih metod. Večgenske filogenetske analize so postavile N. alasonius za monofiletsko skupino, sorodno krimskim taksonom. Delimitacija vrst in molekulsko datiranje kažeta, da kompleks vsebuje vsaj pet ozko sorodnih vrst, ki so se ločile v poznem miocenu/zgodnjem pliocenu. Glede na to, da so vrste razširjene v celotnem porečju Kure, predvidevamo da je reka odigrala ključen moment v oblikovanju biogeografskih vzorcev te vrste. Da bi spodbudili raziskovanje podzemnih postranic v regiji, smo predstavili tudi listo znanih vrst rodu Niphargus s Kavkaza, ter definirali morfološke značilnosti kompleksa vrst N. alasonius.
COBISS.SI-ID: 51928067