Slabo topni, nizko citotoksični delci (PSLT) pogosto veljajo za eno skupino, vendar je pomembno, da se ti delci še naprej razvrstijo glede na njihovo bioaktivnost. Trenutno ne obstajajo delitve, ki temeljijo na bioloških učinkih za inhalirane nanodelce (NP). Cilj te študije je bil združiti NP na podlagi njihove citotoksičnosti in tudi drugih bioloških učinkov. V naši raziskavi smo testirali 15 različnih NP s celicami človeškega pljučnega adenokarcinoma (A549). Zelo topni NP so bili najbolj citotoksični in biološko reaktivni. Samo trije NP so povečali celično obremenitev s kislinami in fosfolipidnimi organeli, kar kaže na biološko obstojnost delcev v clicah. Vse ostale PSLT bi lahko šteli za manj nevarne.
COBISS.SI-ID: 5064015
Uporaba titanovih suboksidov, znanih kot Magnéli se bo v bližnji prihodnosti povečala zaradi njihovih zaželenih lastnosti. Za varno uporabo nanodelcev Magnéli faze TiOx je potrebno vedeti, kako ti vplivajo na biološke sisteme. V tej študiji smo citotoksičnost treh različnih nanodelcev Magnéli TiOx ocenili s človeškimi pljučnimi celicami A549, rezultate pa primerjali s podatki o nevarnosti za dva različna nanodelca TiO2, katerih biološka interakcija je že podrobno raziskana. Za preučitev možnih načinov delovanja delcev so bili ocenjeni znotrajcelični nivo Ca2 +, proizvodnja reaktivnih kisikovih vrst (ROS) in foto-oksidativne motnje lizosomalnih membran. Rezultati kažejo, da nanodelci Magnéli TiOx povečajo znotrajcelični Ca2 +, ne pa tudi ROS. Nasprotno pa TiO2 nanodelci zvišajo raven ROS, kar ima za posledico večjo citotoksičnost. Čeprav so nanodelci Magnéli TiOx pokazali nižjo fotokatalitično aktivnost UV-A, se je foto-stabilnost lizosomskih membran v večji meri zmanjšala, verjetno zaradi kopičenja delcev znotraj lizosomov. Zaključimo, da imajo nanodelci Magnéli TiOx nižjo skupno biološko aktivnost v primerjavi z obema formulacijama TiO2. Kljub temu so bile odkrite nekatere edinstvene celične interakcije in jih je potrebno v skladu z možno uporabo Magnéli TiOx nadalje proučiti.
COBISS.SI-ID: 4954959
Zunajcelični vezikli (EV), izolirani iz bioloških vzorcev, so obetaven material za uporabo v medicini. Vendar pa metode ocenjevanja, ki bi dale ponovljive koncentracije, velikosti in sestave nabranega materiala, manjkajo. Verodostojen model za opis izolatov EV še ni bil razvit. Poleg tega sta identiteta in nastnek EV še vedno nejasen in ustrezni parametri še niso bili ugotovljeni. Namen tega dela je bolje razumeti mehanizme, ki se pojavljajo med nabiranjem EV, zlasti vlogo viskoznosti suspenzije EV. V tej študiji je vrednost koeficienta viskoznosti medija v krvni plazmi znašala 1,2 mPa / s. Sklepamo lahko, da bi lahko bilo razprševanje svetlobe verodostojna metoda za oceno EV ob upoštevanju, da so EV-ji dinamičen material s prehodno identiteto.
COBISS.SI-ID: 1538312131