Večkraten nastanek podobnih fenotipov je pogost pojav v živem svetu, ki ni nujno posledica podobnih genetskih mehanizmov. Primer konvergentne evolucije so jamske živali, pri katerih so se ob vsakokratni vselitvi v podzemlje izgubili oči in pigment ter podaljšale okončine. Le maloštevilne podzemne vrste omogočajo gensko mapiranje, t.j. se še križajo s predniškimi oblikami, zato je razumevanje genetskega ozadja podobnih fenotipov močno omejeno. Sladkovodni enakonožec Asellus aquaticus je primeren model za raziskovanje odnosa genotip-fenotip. Vrsta se je večkrat neodvisno vselila jame. Površinske populacije, iz katerih izvirajo jamske, so morfološko drugačne od podzemnih. V preteklem delu so identificirali več genskih regij, ki so odgovorne za izgubo oči in pigmenta. V tej študiji smo študirali še eno podzemno populacijo in testirali, če imajo evolucijske spremembe v obeh populacijah isto genetsko ozadje. Razvili smo F2 in vzvratne križance (»backcross«) jamskih in površinskih, jih genotipizirali na podoben način kot prejšnjo populacijo in izpeljali komplementacijskih test obeh jamskih populacij. Kot kaže, prihaja do izgube oči in pigmenta pri obeh populacijah v istih genskih regijah. Vsaj en gen, ki povzroča izgubo pigmenta, je identičen pri obeh populacijah. Za jasnejše razumevanje bo treba gene, potencialne mutacije raziskati še na drugih jamskih populacijah.
COBISS.SI-ID: 4837455
Vrste, ki so uspešno naselile podzemno okolje so podvržene dvema nasprotujočima si selekcijama. Ostri abiotski pogoji favorizirajo konvergentno evolucijo, kot npr. izgubo oči in pigmentov, medvrstne interakcije pa favorizirajo divergentno evolucijo. Kot odgovor na divergentno evolucijo se številne vrste specializirajo na mikrohabitate znotraj podzemlja. Kljub vsemu tudi znotraj definiranih mikrohabitatov, kot npr. intersticij, najdemo po več vrst skupaj. Mehanizem sopojavljanja teh vrst je neznan. Prva hipoteza predlaga t.i. »equalizing« mehanizme, ki so osnova za sobivanje konkurenčno enakovrednih. Druga hipoteza predlaga t.i. »stabilizing« mehanizme, ki temeljijo na multi-dimenzionalni ekološki niši. Po tej hipotezi so-pojavljanje vrst omogoča ekološka divergenca v okviru nove, še neraziskane ekološke komponente. V tej študiji smo testirali, če je osnova za so-pojavljanje intersticialnih vrst slepih postranic (rod Niphargus) divergenca med trofičnimi nivoji. Analizirali smo vse-evropske intersticielne združbe slepih postranic. Združbe smo razdelili v šest velikih, neodvisnih povodij. V prvem koraku smo s probabilističnim modelom testirali, če je sopojavljanje parov vrst naključno. V drugem koraku smo testirali, če se vrste razvrščajo bodisi v funkcionalno morfološke skupine, bodisi v filogenetske skupine, ter če je sopojavljajanje filogenetsko /ekološko različnih vrst pogostejše od sopojavljanja podobnih vrst. Kar 68% sopojavljanj je naključnih, kar kaže na razmeroma neomejeno disperzijo. Preostalih 32% sopojavljanj je bolj ali manj pogostih od pričakovanj. Vrste lahko klasificiramo v dva funkcionalno-morfološka razreda, tiste, ki se hranijo z manjšim in tiste, ki se hranijo z večjim drobirjem. Obe morfološki kategoriji sta nastali večkrat neodvisno (konvergentno) in kažeta na ekološko diferenciacijo. Hipotezo ekološke diferenciacije podpira pozitivna korelacija med pogotostjo so-pojavljanja parov vrst in njihovo ekološko diferenciacijo. Ekološko različne vrste živijo skupaj pogosteje kot ekološko podobne vrste. Filogenetske razlike med vrstami ne vplivajo na pogostost sopojavljanja. Sklepamo, da je ekološka diferenciacija pomembna za razumevanje intersticialnih združb.
COBISS.SI-ID: 4970831
Testirali smo hipotezo, da je simpatrija med tesno sorodnimi vrstami možna le v odsotnosti medvrstne kompeticije. Modelni sistem je bil klad slepih postranic (rod Niphargus) z Dinarskega krasa. V študiji smo integrirali več analiz, vključno z rekonstrukcijo filogenetskih odnosov, delimitacijo vrst, modeliranjem kompeticije s pomočjo filogenije in distribucije vrst, ter rekonstrukcijo disperzije. Klad sestoji iz šestih vrst, med katerimi prepoznamo dva ekomorfa. Vrste istega ekomorfa živijo v para- oz. alopatriji, vrste različnih ekomorfov pa žive v simpatriji. Filogenetsko-prostorske rekonstrukcije kažejo, da je prehod od alopatrije v simpatrijo povezan s sprostitivijo kompetitivnih interakcij. Rekonstrukcija pretekle disperzije kaže, da je simpatrija sekundarna. Medvrstna kompeticija med podzemnimi vrstami torej domnevno nadzira eko-evolucijsko dinamiko podobno kot pri površinskih vrstah.
COBISS.SI-ID: 4969039